BEMBEYA JAZZ NATIONAL

The Syliphone Years

Stern's Africa, 2004

O gvinejski zasedbi Bembeya Jazz se je v preteklosti v tej reviji že dosti pisalo. Ob omembi razvoja popularnih godb Gvineje, zahodne Afrike kot tudi celotnega afriškega kontinenta nasploh enostavno ne moremo mimo nje. Pred slabim letom je pri Stern'su izšla dvojna plošča, ki zajema njeno najbolj kreativno in produktivno obdobje med letoma 1967 in 1976, ko je bila varovanka legendarne domače založbe Syliphone.

Bembeya Jazz je bila sicer pred tremi leti vnovič obujena in zbrana skupaj na pobudo založbe Marabi. Tako je skupina po dobrem desetletju tišine znova nadvse uspešno zasedla mnoge koncertne odre ter dokazala, da njihova glasba še vedno zveni sveže in aktualno, poleg tega pa je sprožila tudi povečanje zanimanja za njihova pretekla dela. Bembeya Jazz je bila ustanovljena že davnega leta 1961 v takrat rosno mladi zahodnoafriški državi Gvineji, ki ji je vladal avtoritativni predsednik Sékou Touré. Po osamosvojitvi od francoske kolonialne vladavine je gvinejska vlada ubrala precej radikalno socialistično politiko. Da bi dvignila in okrepila enotno nacionalno zavest v mladi državi, je izredno velik poudarek dala ravno kulturni politiki. Podobno kot so se nekaj let kasneje s programi »avtentičnosti« srečali tudi v drugih afriških državah, npr. v Maliju, Kongu in Zairu, so v Gvineji s tem pionirskim pristopom bistveno prispevali k razvoju razpoznavnega in modernega zvoka zahodnafriške popularne glasbe. Po državi so se namreč ustanavljali nacionalni in regionalni orkestri, ki jih je financirala vlada. Pri njihovem delovanju je bilo zaželeno, da navdih črpajo iz tradicionalne zapuščine gvinejskih pokrajin, pri tem pa uporabljajo moderna glasbila.

Ta dejstva so bila odločilna za nastanek in razvoj skupine Bembeya Jazz, po Gvineji se je hitro razširil glas o njeni izredno kvalitetni zasedbi in glasbi. Zmagala je na več državnih tekmovanjih najboljših skupin in postala zelo priljubljena pri samem predsedniku Touréju. Od tod tudi pridevek »national« v imenu skupine. Z domačo založbo Syliphone se je povezala ob snemanju svoje četrte velike plošče leta 1967 in pri njej v naslednjem desetletju izdala skupaj 13 albumov in 14 singlov. Na pričujoči kompilaciji je prisoten izbor skoraj iz vse omenjene diskografije.

Glasba Bembeye postopoma prehaja od krajših skladb z enostavno strukturo in močnimi kubanskimi odmevi tako v zvoku kot besedah do daljših, strukturno večdelnih kompozicij, ki hkrati kombinirajo več stilov. Njen daleč razpoznavni zvok je zlasti oblikoval vedno inovativni ter zamisli in ustvarjalnega nemira poln vodilni kitarist – Sékou »Bembeya« Diabaté oziroma Diamond Fingers. Poleg njega je v instrumentalnem ospredju pogosto še dvojica saksofonistov ter trobentačev pa tudi spremljevalna kitara in tolkalna sekcija ne zaostajata dosti. Nad vsem tem pa lebdi svetla barva glasu priljubljenega glavnega pevca Dembe Camaraja. Njegova interpretacija besedil je polna čustvenih vmesnih fraz in vokaliziranj, šaljivosti in mestoma skorajda kričavosti. Ustvarjalni vrhunec je Bembeya Jazz dosegla leta 1973, kar jasno nakazujeta izredna posnetka dveh dolgih skladb, N'gamakorô in Super Tetemba. Koncertna različica slednje je domnevno tudi zadnji posnetek pevca Camaraja pred njegovo tragično smrtjo v avtomobilski nesreči omenjenega leta. Po tem dogodku si skupina ni opomogla vse do leta 1976, ko je za Syliphone izdala še dve plošči z novimi pevci in nekoliko manjšo kohezivnostjo zvoka celotne zasedbe. Vrhunec skupine je bil tako že mimo in leto kasneje se je z novim pevcem, Sékoubo »Bambino« Diabatéjem, začelo njeno novo poglavje, ki pa ne sodi več v to zgodbo.

Zelo zabavno je v zbirki slišati tudi nekaj propagandnih skladb, ki so jasno oglaševale določene vladne usmeritve in ponos države ali pa tudi tehnične pridobitve, npr. telefon in novo letalsko družbo Air Guinée. Sicer pa so skladbe in delno tudi besedila v veliki meri črpale iz bogatega in raznolikega gvinejskega kulturnega izročila. Zbirka z več kot dvema urama in pol vrhunske glasbe je dragocena tudi zato, ker predstavlja precej malih plošč, katerih posnetki so šele sedaj prvič izšli tudi na CD-formatu. Sestavil in z obsežnim komentarjem opremil jo je Graeme Counsel, velik avstralski poznavalec zahodnoafriških popularnih godb. Bembeya Jazz je bila ob svojem vrhuncu brez pravih konkurentov v Gvineji in tudi bližnji regiji, mnogi njeni posnetki pa kljub starosti trideset in več let še danes zvenijo neverjetno sočno in inovativno.

Janez Pirc