Letnik: 2005 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jane Weber

TIM BUCKLEY

Live At The Troubadour 1969

Manifesto, 2005 (SACD izdaja)

Založba Edsel je štiri leta po izidu odlične koncertne plošče pokojnega Tima Buckleyja z naslovom Dream Letter, posnete davnega leta 1968 v londonski dvorani Queen Elizabeth Hall, na kompaktni plošči Live At The Troubadour izdala še posnetke z Buckleyjevega koncerta septembra leta 1969 v znameniti dvorani The Troubadour v Los Angelesu in tako obogatila zakladnico enega najpomembnejših pevcev v zgodovini popularne glasbe. Izdaja je bila hitro razprodana in zdaj je na trg prišla nova izdaja založbe Manifesto, ki prvo kajpak prekaša, vsaj kar zadeva kakovost zvoka.

Tim Buckley je posnel devet studijskih albumov; v obdobju med prej omenjenima koncertoma pa je temeljito spremenil svojo glasbo. Plošča Live At The Troubadour je zato še en neprecenljiv zvočni dokument o usodnem letu Woodstocka, ko so številni glasbeniki klonili pred novimi izzivi in niso zdržali pritiska življenja v resničnem svetu. Na plošči - večina repertoarja je z odličnih albumov Lorca in Blue Afternoon - sta tudi dve neznani skladbi, posebej zanimiva je 11-minutna odiseja z naslovom I Don't Need It To Rain, iz katere veje razpoloženje, značilno za obdobje, ko se je Buckley oddaljil od obrazcev melodičnega folk rocka in začel ustvarjati avantgardno glasbo. Ključna skladba na plošči je 8-minutna izvedba pesmi Drifting z nenadkriljivim Buckleyjevim vokalom v vlogi inštrumenta.

Lahko rečemo, da je Tim Buckley vplival na številne glasbenike; njegovo vizijo o zvočni podobi neskončne glasbe so v sedemdesetih vsak na svoj način nadaljevali Alex Chilton, Tom Rapp in Syd Barret. Odmev pesnikovih melanholičnih verzov in sladkega falzeta pa lahko čutimo tudi pozneje; odlična skupina American Music Club, potepuški zabavljač Eugene Chadbourne in Mark Lanegan so ga le še pojačali in mu dali novo razsežnost. Kruta usoda pa je hotela, da je tudi Jeff Buckley (sin Tima Buckleyja) hitro sklenil kariero, a je pustil pomembno dediščino, primerljivo s tisto starejšega Buckleyja. Buckleyjeva druga koncertna plošča - namenjena je pevčevim najzvestejšim poslušalcem, priporočamo pa jo tudi ljubiteljem starega rocka s primesmi improviziranega jazza, bluesa in gospela - je nedvomljive kakovosti. Ni sicer takšna mojstrovina kot prva, vendar govori o še enem mejniku v karieri pomembnega glasbenika, čigar vzorniki so bili ob pevcih otožnega folka tudi jazzisti Miles Davis, Bill Evans, Thelonious Monk in Charles Mingus. Zanimivo, da o vplivih jazza v svoji avtobiografiji govori tudi Bob Dylan. Tim Buckley je bil velik glasbenik.

Jane Weber