RY COODER

Chavez Ravine

Nonesuch, 2005

Po treh letih priprav, raziskovanja in snemanja je plodoviti ameriški multiinštrumentalist, avtor številnih nepozabnih filmskih tem ter raziskovalec različnih tradicionalnih godb Ry Cooder letos objavil nov album, prvi, ki ga je po albumu Get Rhythm iz leta 1987 podpisal samo s svojim imenom. Če je bilo Cooderjevo delovanje v zadnjih letih zaznamovano s številnimi sodelovanji – če omenimo samo najbolj razvpita, projekt Buena Vista Social Club ter skupni album z Ali Farka Tourejem Talking Timbuktu – , je bilo pričakovati, da bo tudi na pričujočem albumu zaposlil četico pomagačev. A tokrat je ta četica gostujočih pevcev, glasbenikov in avtorjev tako rekoč samoumevna, saj gre vštric s samo zasnovo albuma Chavez Ravine, ki se kljub temu ponaša s podnaslovom A Record by Ry Cooder. Album je namreč konceptualna stvaritev, angažiran izdelek, ki z glasbo in besedili pripoveduje žalostno, tipično ameriško oziroma kar imperialistično-kapitalistično zgodbo o osvajanju in ropanju. Cooder je naslov albuma – Chavez Ravine – prevzel po imenu slumovskega naselja mehiških priseljencev v Los Angelesu, ki so ga po drugi svetovni vojni biznismeni poravnali z buldožerji ter tam zgradili stadion, s katerim naj bi zvabili bejzbolsko moštvo Brooklyn Dodgersa iz New Yorka v Los Angeles.

Na albumu Cooder v različnih glasbenih temah in v neposrednih besedilih presprašuje različne poglede na to nečastno poglavje iz novejše ameriške rekonkviste oziroma ponovnega prisvajanja, vnovičnega amerikaniziranja svojih posesti. Tako denimo komad It's Just Work For Me spregovori z vidika gradbenega delavca, voznika buldožerja, ki je prišel porušit naselje in se ga usoda tamkajšnjih prebivalcev ne tiče, 3rd base, Dodger Stadium pa pripoveduje o možakarju, ki je leta po rušenju prišel na stadion in ugotovil, da se na mestu, kjer je nekoč stala njegova hiša, sedaj nahaja tretja bejzbolska baza. Za neposrednost in prepričljivost teh komadov več kot primerno poskrbijo različni žanri, ki jih je Cooder spretno zamešal v brezhiben kolaž zgodovinsko in geografsko različnih slogov od polke prek sona do guarache, ki jih je začinil s svojim svojstvenim miksom roots-rocka, folka, rhythm and bluesa in jazza. Pomemben pečat verodostojnosti tega zahtevnega, a izjemno učinkovito speljanega projekta sta prispevala Don Tosti in Lalo Guerrero, kultni imeni med priseljeno mehiško populacijo, še zlasti med pachuci, kot so takrat imenovali pripadnike tolpe mehiških adolescentov, ki so se večkrat spopadle s predstavniki ameriškega zakona. Guerrero nastopa tudi kot avtor, saj izjemno doživeto zapoje tri svoje komade – Barrio Viejo, Los Chucos Suaves in Corrido de Boxeo. Tako Guerrero kot Tosti sta kmalu po snemanju preminula, kar daje albumu Chavez Ravine dodatno (dokumetarno) težo in pomen.

Med drugimi godčevskimi gosti najdemo znanega harmonikarja Flaca Jimeneza, stalnega Cooderjevega sodelavca Jima Keltnerja, Davida Hidalga iz skupine Los Lobos, havajskega kitarista in pevca Jamesa Blaja Pahinuija, sestri Juliette in Carlo Commagerre ter Ryevega sina Joachina, ki je poleg tolkal poskrbel tudi za elektronske učinke. Slednji, ki sicer niso značilni za Cooderjeve projekte, so uporabljeni predvsem pri montaži oziroma manipulaciji z govori politikov, v katerih tvezijo in pametujejo o rdeči nevarnosti, o FBI-ju ter njegovem skoraj polstoletnem velikem šefu, razvpitemu Edgarju J. Hooverju. Ti elektronski učinki Cooderjevemu kolažu pridajo nadih dokumentarne glasbene drame, soundtracka za eno številnih zgodb s senčne strani Amerike, ki se je sicer zavrtela že pred desetletji, a kot priča ta album, nikakor ni pozabljena. Nasprotno, služila je kot navdih za odličen album, ki ponuja veliko veliko več kot bi morda kdo nepoučenih lahko pričakoval.

Mario Batelić