LEA DEKLEVA

EmociJA

OK Music/ Dallas 2005

Ni kaj, lepa dekleta za klavirjem, ki z žametnim glasom prepevajo svoje pesmi, so »in«. Tudi pri nas. Oziroma na Hrvaškem. Kar je ob poplavi populističnega popa, ki polni slovenske dvorane, pravi balzam. In takšen je tudi tale album. Liričen, melodičen, čustven, skratka izjemen album Lee Dekleve, ki je – še sama komaj verjamem – povrh vsega še njen prvenec! Sedemindvajsetletno dekle je resnično talentirano in hvala bogu, da je zbrala toliko poguma, da se je iz sence back vokalistke (Parni valjak, Davor Radolfi) prebila v soj žarometov, ki bi jo, če mene vprašate, morali osvetljevati 24 ur na dan. Da bi tudi »raja« začela poslušati še kaj drugega kot z melosom napolnjene pop viže.

Gospodična Dekleva na prvi pogled privablja s svojo zadržanostjo, ki je po mojem mnenju najboljši pokazatelj umetniške karizme. »Vedno sem bila zadržan otrok,« je zapisala na svoji spletni strani in s tem determinirala svoj značaj. Ob prvih taktih njenega domiselno naslovljenega prvenca EmociJA je poslušalcu jasno, da je prav ta odmaknjenost tisto, kar najbolj vpije in izbija v ospredje. Šele ob nežnih zvokih klavirja in Leinem treznem, a obenem tako prekleto čustvenem in melanholičnem glasu, človeku postane jasno, kako zelo pogreša prav takšno, preprosto, nežno, južnoslovansko hrano za dušo, s katero se pitajo oziroma pitamo ranjeni, nesrečno zaljubljeni, melanholični, občutljivi in samopomilovalno razpoloženi ljudje. »Neka te zora budi, mene če hladni znoj,« poje v prvi skladbi Još sam tu, eni izmed mnogih žalostink na temo nesrečne ljubezni, ki se na albumu nizajo v tudi aranžmajsko izredno dovršeno ogrlico (Idi, Odlaziš njoj, Meni je svejedno itd). Očitno je nesrečna ljubezenska štorija Lei najbližje, saj je v vrsticah in tonih razbrati takšno silno bolečino, da sem se sama zlahka identificirala z njo. Resnično, solze potem kar same pridejo na dan, kar preverite. Poleg devetih avtorskih pesmi se na albumu nahajata tudi dve priredbi, ki zagotovo nista najmočnejša plat albuma. Ipak poželim neko pismo od Bijelog dugmeta in It's No Good od Depeche Mode sicer izstopata po svoji drugačnosti, a se pri tem vseeno ne morem znebiti udarne interpretacije obeh izvirnikov. Kot da bi bil Lein glas kljub vsemu rezerviran za njena besedila, v katera brez ovir zliva svoje srce. Za kar je res treba imeti »jajca«.

Je treba še kaj dodati? Morda to, da Leo na njeni poti podpira cela vrsta hrvaških velikanov, od Dragojevića do Gibonnija, in da sta pri albumu svoj močan pečat pustila Marijan Brkić in Branislav Blažević, ki že lep čas sodelujeta z vedno mladostnim Parnim valjkom. In da so Leo že proglasili za hrvaško Norah Jones. Kar je velik kompliment, pa čeprav primerjava po mojem ne vzdrži. Lea je vse preveč samosvoja, da bi jo lahko strpali v neki klišejski predalček. Skratka, čudovit in čustveno nabit album s talentom, ki se bo v prihodnosti samo še bolj razcvetel. V to sem prepričana.

Marta Pirnar