Letnik: 2005 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Golič

dEUS

Pocket Revolution

V2/Dallas, 2005

Brez pretiravanja lahko zapišem, da so bili dEUS najpomembnejša belgijska rockovska skupina v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Z eklektičnim, a prepoznavnim glasbenim jezikom so Belgijo postavili na rockovski zemljevid sveta in potegnili za seboj vrsto nič manj zagnanih izvajalcev, ki so izšli z iste scene. Na vrhu priljubljenosti so po njihovi posredni zaslugi »prestopili« belgijske meje še Evil Superstars, DAAU, Zita Swoon in drugi. Zanimivo: ko so se leta 2000 dEUS odločili za nedoločeno dolg premor, so tudi ostale belgijske skupine razpadle, se preoblikovale ali vsaj občutile padec širšega zanimanja zase.

Zagotovo so dEUS za svoj ustvarjalni uspeh lahko hvaležni ostalim tvorcem scene. Končno vse druži glasbeni karakter, najsi igrajo eksperimentalno komorno glasbo, prosto »jazzirajo«, so plesno razigrani ali rockovsko našpičeni, vedno ostajajo dovolj jasno »belgijski«. Obenem ne smemo zanemariti edinstvene vizije nespornega vodje zasedbe dEUS Toma Barmana, šele on je vse te raznovrstne vplive nekako kanaliziral, jim dal obliko in pečat. Zanj v skupini ni demokracije, čeprav je ravno »spopad« dveh ali več avtorjev nekdaj rojeval presežke, a sčasoma pripeljal do dokončnih razhodov.

Torej, leta 2000 je Tom Barman skupino razpustil in sploh glasbo postavil na stranski tir. Stalna nastopanja in snemanja so očitno terjala svoj davek. Barman je preprosto potreboval premor, šele potem je lahko začutil, koliko mu glasbeno ustvarjanje še pomeni in v kolikšni meri je vse skupaj že posledica rutine. Te pa se je ves čas najbolj bal. Uspešno jo je premagoval s stalnimi spremembami v zasedbi, sprejemal zunanje vplive in jih prevajal v jezik svojega benda.

V letu 2005 so dEUS drugačna skupina. Od starih članov je z Barmanom le violinist in klaviaturist Klaas Jansoons, ostali so povsem novi sodelavci, a stari tvorci belgijske scene. Prav zato se jim ni bilo težko prilagoditi idejam/viziji Toma Barmana.

Pocket Revolution je od vseh plošč skupine dEUS najbolj njegov album. Že po količini besedil, ki so natisnjena na osmih straneh cedeju priložene knjižice, je jasno, da nam ima še veliko povedati. Najsi bodo to udarnejše, rockovske skladbe ali mirnejše, skoraj baladne pesmi, s katerimi so se dEUS znali izogniti cenenosti, vedno je v ospredju sporočilnost. To pa še ne pomeni, da so besedila prinešena na pladnju. Položena so v dovolj kompleksne strukture skladb, da nam pri prvem poslušanju ne zlezeta v ušesa ne vokalna melodija ne kitarski rif. Poslušati je treba večkrat. Potem je razvidno, da zna Barman še vedno zložiti in interpretirati zapeljivo melodijo, kitare so domiselne, ritem teče. Na zunaj vse v redu, a nekaj vseeno manjka.

Na albumu namreč ni nič takega, kar bi bistveno odstopalo. Pravzaprav se še preveč osredotoča na tisto, kar naj bi bili značilni dEUS. Pocket Revolution je njihov najbolj »linearen«, gladko tekoč album brez presenečenja, kaj šele šoka. Skratka, želel bi si več tveganja, čeprav morda v smer, ki mi ne bi bila všeč. Plošča zveni kot Barmanov samostojni album, na katerem si ostali niso upali ali smeli dodati kaj resnično svojega.

Pocket Revolution nikakor ni slaba plošča. Le s prejšnimi ploščami so me dEUS razvadili, znali so odskočiti, presenetiti, prisotna je bila simbioza različnih glasbenih pristopov. Tokrat so previdnejši, morda še tipajo, kako naprej. Želja po odprtih možnostih ostaja, saj so kot sklepno pesem ponovno objavili romanco Nothing Really Ends, ki je sklenila že njihov poslovilni album, kompilacijo singlov No More Loud Music. In če skupina, ki potencialno sega v vrhove priljubljenosti, objavi pesem, posvečeno Marku Sandmanu, in radoživ kozmični rock naslovi s Sun Ra, potem so vsi ostali pomisleki le še obrobnega pomena. Potem si lahko želim še več takega »sredinskega« rocka.

Janez Golič