FINGATHING

Time Capsule

Grand Central, 2005

Manchesterski dvojec Fingathing, ki smo ga imeli letos priložnost videti v živo na festivalu Springfive v Grazu (odrezal se je zares fenomenalno), je nekoliko nepričakovano izdal novo ploščo. Gre za nekakšen »best of«, retrospektivo njegovega dela v zadnjih petih letih, kar je nenavadno predvsem s stališča, da ima doslej posnete le tri albume (The Main Event, 2000; Superhero Music, 2001 in Fingathing and the Big Red Nebula Band, 2004).

»Beat n' Bass« duo Fingathing sestavljata didžej/turntablist Peter Parker, ki je v preteklosti zasedel tretje mesto na britanskem DMC-tekmovanju, in kontrabasist Sneaky.

Kljub temu da je Fingathing prepričljivejši na odru, pa je za tole kompilacijo bilo nedvomno dovolj kvalitetnega materiala, da je sestavil soliden pregled svojega dosedanjega dela. Tako najdemo na plošči klasike, kot so Wasting Time, Head to Head, Walk in Space, Superhero Music ...

Produkcija dua je nespolirana in surova, s težkimi vzorčenimi bobni, odbitimi kontrabasovskimi linijami (nekatere so odigrane tudi z lokom), vesoljskimi efekti, bizarnimi inštrumentalnimi in vokalnimi vzorci. Veliko je tudi skrečanja, vendar pa Peter Parker ne pretirava, praskanje uporablja le kot detajle, kot dovršene efekte. Včasih so bobni sprogramirani iz Petrovega »drumminga«, kar pomeni, da so sestavljeni iz poskrečanih suhih ritmov.

Ob prvem poslušanju vsa stvar mogoče deluje nekoliko razmajano in hektično, vendar pa pozneje lahko ugotovimo, da gre za precej bistro zaranžirano produkcijo, pri kateri so vsi elementi na svojem mestu.

Med komadi na kompilaciji Time Capsule izstopajo Fathead, kjer Fingathing pokaže, da je mogoče precej preprosto (z variacijami žive bas linije, poskrečanimi bobni in skreč efekti) narediti izjemno učinkovito zadevico; udarni Head to Head, naslovni komad z drugega albuma Superhero Music (tega odlikuje izjemna dinamika, ki jo doseže s pretežno orkestralnimi vzorci); edini vokalni komad Slipin' (vokale odpoje Veba, ki tudi sicer sodeluje z založbo Grand Central); izjemni Synergy (tu Fingathing pokaže, da ima tudi prefinjen občutek za melodiko) in zadnji komad na plošči Walk in Space, ki ga odlikujejo predvsem izjemni vzorci, ki delujejo zelo dobro s kontrabasovskimi linijami, ki so tu odigrane z lokom.

Duo Fingathing je znan predvsem po neverjetnih živih nastopih. Njegov avtorski material je nekakšna posneta interpretacija teh nastopov (in ne narobe, kot je sicer značilno za zasedbe elektronske muzike). V njegovi glasbi se namreč sliši, da nastaja iz »jammanja«, iz preigravanja in preskušanja. Da je to res, se izkaže, ko enkrat vidiš njegov nastop v živo. Od tistega trenutka naprej njegov posneti material dojemaš nekoliko drugače, zdi se ti bolj smiseln.

Borka