SERGE GAINSBOURG

D'autres nouvelles des etoiles 2xDVD

Universal, 2005

Po lani objavljeni trojni devede zbirki Jacquesa Brela se je založba Universal odločila za podoben podvig. Na dveh devedejih je zbrala še za dobre štiri ure videoposnetkov Sergea Gainsbourga. Že na zunaj, oblikovno, sta si zbirki podobni, podoben je tudi koncept. Med posnetki, narejenimi za televizijo in na televiziji, so v premišljenih razmikih dodani izseki intervjujev, ki poudarjajo in pojasnjujejo zvočno-video vsebino.

Žal je tako, da je bil Serge Gainsbourg zunaj francoskih meja vsaj dvakrat nerazumljiv in zato praktično neznan. Prvič zato, ker je trmasto vztrajal pri francoskem jeziku, in drugič zaradi svoje nepredvidljive, škandalozne narave, ki mu je dvigovala priljubljenost predvsem v Franciji (v kolikšni meri so bili škandali »upravičeni« ali pa morda le sami sebi namen, bo za vedno ostala skrivnost). Žal bo za večino ostal nerazumljiv tudi po ogledu teh devedejev. Preprosto manjka razlagalno ozadje, posnetki skupaj z intervjuji že predpostavljajo, da gledalec/poslušalec nekaj ve in pozna. Zato pred ogledom priporočam v branje edino v angleščini napisano biografijo A Fistful Of Gitanes avtorice Sylvie Simmons.

Šele potem nam bodo bolj jasni nenadni žanrski preskoki, stalna iskanja in potrjevanja. Serge se je namreč na začetku kariere poskušal kot »klasičen« pevec šansonov, za kar ni imel ne glasu ne prezence oziorma samozavesti. V mladosti vedno odrinjen (bil je sin ruskih židovskih priseljencev) je v glasbi videl možnost samopotrditve. Našel je ni v »sami glasbi«, temveč je izkoriščal manipulativno moč le-te. Postal je prevzeten samodržec, egoistični pop umetnik, zaradi česar -kontraverzno morda - so na kolena padla ne le lahka dekleta (Jane Birkin), ampak so se mu poklonile celo nekatere ikone francoske boemske scene (Juliette Greco, Francoise Hardy).

Na devedejih so le posnetki, v katerih nastopa Serge. Namreč, vsaj polovico svojih skladb je napisal za druge. Bil je izredno plodovit avtor, ni minilo leto, da ne bi izdal vsaj singla, povprečje pa gre proti dvem, trem albumom letno. Zato bo potrebno priznati, da zaradi kvantitete trpi kvaliteta. Veliko je lahkotnih popevk, za katere Serge prizna, da jih je v časovni stiski včasih znal napisati po deset na noč. Ob obvezni pomoči najmočnejših cigaret (modre gitanes brez filtra) in vrča črne kave.

Če se omejimo le na glasbeni del, prinaša dvojni devede dovolj reprezantativen izbor, še toliko bolj dobrodošel glede na pomanjkanje redno izdanih plošč Sergea Gainsbourga, vsaj zunaj francoskih meja. Posnetki so razvrščeni kronološko in na koncu, kolikor je zgolj z zvočno-video posnetki mogoče, zaokrožajo sliko njegovega početja. Kažejo na razvoj od zgodnjega šansona preko pohujšljivih popevčic, s katerimi se je Serge v šestdesetih uspešno zoperstavljal vdoru uvoženega najstniškega rokenrola, do konceptualnih sedemdesetih in z reggeajem navdahnjenih začetnih osemdesetih. Ob koncu kariere (in življenja) je izkazal razkroj vseh vrednot s cenenim sintetičnim diskom. Vsakič je mogoče med na hitro pripravljenimi pesmimi najti bisere. Največji je v celoti vizualiziran konceptualni album Histoire De Melody Nelson, psihedelični (u)trip vseh barvnih odtenkov ob zapeljivem plesu dolgoletne zakonske družice Jane Birkin. Tudi ostale pesmi v duetih (prav vsi z ženskami oziroma dekleti) poudarjajo seksapil, k škandalu pa se nagibata le dva: Lemon Incest, posnet s hčerko Charlotte, in Love On The Beat, ki jo Serge poje v diskoteki, obkrožen s plesočimi dekleti zgoraj brez. Torej manjka vsaj zažiganje bankovcev na francoski televiziji (Serge je želel le čim bolj plastično prikazati, koliko mu ostane, ko plača vse davke), manjka izjava v živo pevki Whitney Houston (I want to fuck you) in manjka tista pesem. Brez pojasnila ni ne verzije z Brigite Bardot ne z Jane Birkin. Verjetno tak videoposnetek res ne obstaja, saj bi dvignil prodajo devedejev vsaj za dvakrat. Kar je po svoje v redu. Res bi bilo pretirano prikazati Sergea Gainsbourga kot avtorja in performerja, ki je gradil na škandalih.

Janez Golič