ALEŠ HADALIN

Antisong

Sanje / Juhu Recordings, 2005

Antisong je plošča dvanajstih pesmi, ki jih ne povezuje kakšna vsebinska rdeča nit, temveč tehnika izvajanja. Vse pesmi namreč izvaja Aleš Hadalin sam - le s svojim glasom. Gre torej za vokalno ploščo, pri ustvarjanju katere je izvajalec uporabljal obilo nasnemavanja različnih vokalnih linij. Pri tem izdelku imam tako občutek, da gre za bolj kot karkoli drugega za nekakšen »pokaži kaj znaš«. In seveda – Hadalin zna veliko. Pri nekaterih komadih se lahko poslušalec le čudi, kaj vse lahko spravi iz sebe en sam samcat pevec. Koliko različnih glasov izstisne iz svojih pluč preko glasilk, kako dovršeno obvlada svoj glas, tudi razpon ni od muh. In poleg tega vse skupaj, vsaj v večini primerov, izpade celo zelo dobro. V tehnično-pevskem pogledu pesmi.

Zalomi se torej v aranžmajih nekaterih pesmi. Gre namreč za to, da nekaterim pesmim taka oblika interpretacije oziroma izvajanja nadvse ustreza, drugim malo manj, tretje pa pustijo poslušalca hladnega. Prav super izpade recimo naslovna pesem, za katero sta glasbo ustvarila Nino De Gleria in sam Hadalin, tekst pa sta si sposodila pri povojnem klasiku slovenske rimane besede – Janezu Menartu. Komad je super, saj glasba, verzi in aranžma »pašejo« eden k drugemu kot »ata na mamo«. Le da me osebno pri tem, sicer zelo duhovitem tekstu, že od nekdaj nekaj sila moti - njegova poanta namreč. To pesem je Menart napisal v posmeh ustvarjalcem, ki so od petdesetih let dvajsetega stoletja dalje na različnih umetniških področjih odkrivali in oblikovali nove umetniške oblike, stile ... Gre za takratno mladino, ki se je združevala v avantgardnih in alternativnih skupinah, kot je bilo na primer gibanje oziroma skupina OHO in Oder 57 itd. Ti ljudje so premikali pregrade in odkrivali nove (umetniške) svetove, kar pa se je Janezu Menartu kot zagrizenemu estetskemu konservativcu zdelo – blago rečeno – »šoder«.

Naj se vrnem k Hadalinovi plošči. Menim, da poleg naslovne pesmi odlično izpadeta še Ke sa zelenele hoste Uršule in Janeza Ramoveš ter belokranjska Tri jetrve žito žele. Ogenj, jeklo, upanje Mojmirja Sepeta in Dušana Velkavrha je odlična pesem, z močnim besedilom in ustrezno melodijo, zdi pa se mi, da bi lahko avtor plošče uporabil malo več domišljije pri aranžiranju. Komad kar kliče po nadaljnji obdelavi. Ostale pesmi na plošči se mi zdijo čisto prijetne in korektno narejene in izvedene, sicer pa brez nekega bistvenega presežka. Le Ježek-Adamičeva Marička mi ne zveni dobro. Nekako trdo in okorno.

Naj povzamem: Antisong je zanimiva plošča z nekaj fantastičnimi komadi, zanimiva predvsem za ljubitelje vokalnega eksperimeniranja in za ljudi, ki se raje kot skladnosti umetnine čudijo talentu umetnika. Da, Hors jo bo lahko v bodoče uporabljal kot nekakšen predstavitveni dokument, česa vsega je zmožen. Pa srečno!

Viktor Škedelj - Viki