Letnik: 2005 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Nikolai Jeffs

RUSTEM HAYROUDINOFF IN COLIN STONE

Šostakovič - Simfonija št. 4 v priredbi za dva klavirja

Chandos Records, 2005

Dimitrij Šostakovič (1906-1975) ima mnogo različnih obrazov: intimno-resno-sublimnega (fuge in preludiji za klavir, godalni kvarteti), pa tudi javno-komično-banalnega (jazz suite). Poznamo ga kot uradnega oziroma prosovjetskega skladatelja (simfonije 3, 2, 7 itd.), pa tudi kot odločnega disidenta (simfonije 13 in 14). Prav tako se nam Šostakovič razkriva enkrat kot odločen modernist (opera Lady Macbeth Mtsenska), ki si zavoljo tega nakoplje za tiste čase dobesedno smrtno nevarno obsodbo od Stalina, drugič pa kot umetnik, vešč bolj sprejemljivih (spremenljivih?) idiomov, ter dobitnik Stalinove nagrade za glasbeno delo (klavirski kvintet). Nenavsezadnje pa moramo tudi priznati, da »resnica« Šostakovičevega življenja, političnih in estetskih prepričanj ter pravega pomena njegove glasbe nima odločnega vpliva na različne uporabe te glasbe same. Ta je vedno predvsem tisto, kar iz nje ustvarja okolje, v katerem se znajde.

Pričujoča izdaja nam razkriva še enega Šostakoviča. Namreč, po javni obsodbi opere leta 1936, je bil prisiljen umakniti svojo Četrto simfonijo simfonijo, kasneje je bila celo prepovedana. Vendar je obstajala in celo krožila prav v pričujoči priredbi za dva klavirja. Še več, leta 1946 je bila v tej transkripciji, sicer res v omejeni nakladi 300 izvodov, celo natisnjena.

Tako imamo pravzaprav opraviti s svojevrstnim glasbenim in sociološkim dokumentom. Po eni strani namreč pričujoča verzija stoji tako sama zase kakor tudi kot svojevrstno dopolnilo obstoječi polno orkestrirani simfoniji. Po drugi strani pa njena zgodovina pove veliko o razmerah, v katerih so sovjetski skladatelji pogostoma ustvarjali – razmerah, ki so mnogokrat ujete v sami Šostakovičevi glasbi in kjer sta napetost, nevroza, ki grozi, da izbruhne v iracionalni kaos, vendarle predmet vseobsegajoče vzdržnosti ter kontrole. No, ta različnost pa je več kot značilna za pričujoče delo - Četrta simfonija je znana prav po svojih ekspanzivnih, mahlerjanskih težnjah inkorporacije množice tem, glasbenih oblik. Tudi zato se zdi nekako prav, da lahko spoznamo različne oblike njenega glasbenega obstoja od orkestralne do priredbe za dva klavirja.

Nikolai Jeffs