Letnik: 2005 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jane Weber

MAHALIA JACKSON

Live In Europe

Columbia, 2005 (SACD izdaja)

Največji čar gospelovske glasbe je v neposrednem, spoštljivem in prosečem odnosu pevca, pevke, vokalnega kvarteta ali kar celega zbora do Gospoda. Cerkveni veljaki so zaradi bolj ali manj prikrite erotike in plesnega ritma vztrajno napadali to glasbeno zvrst. Na razvoj pomenljive glasbe, ki jo muzikologi označujejo kot predhodnico soula, so zato najbolj vplivale različne verske sekte. Najbolj znana je Cerkev Boga v Kristusu, ki jo je leta 1885 v Memphisu ustanovil škof Charles Mason; najbolj priljubljena pevka gospelov in spiritualov pa je Mahalia Jackson. Založba Columbia je pred leti izdala izjemno zbirko štirih laserskih plošč z najpomembnejšimi skladbami leta 1911 v New Orleansu rojene pevke z iskrenim in pretresljivim glasom. Columbia pa je na novem formatu pravkar ponudila tudi posnetke te velike pevke, posnete na njeni koncertni turneji leta 1961.

Mahalia Jackson je kot štiriletna deklica prepevala v neki baptistični cerkvi v New Orleansu in se kmalu srečala z dokaj znanimi in vplivnimi izvajalci gospela, bluesa ter sorodnih glasbenih zvrsti, kot so Roberta Martin, Willie Mae Ford Smith, Bessie Smith in Ma Rainey, ter povzela in nadgradila njihov slog doživetega petja. Jacksonova je z rezkim altom in odličnim občutkom za ritem že nekoliko zastarelemu slogu vdahnila globino modernega rhythm and bluesa. K temu je veliko pripomogla tudi njena pianistka Mildred Falls, ki jo slišimo tudi na pričujoči plošči. Koncertna plošča Live In Europe med ljubitelji gospela sploh velja za nekaj posebnega, saj je za tiste čase neverjetno vizionarska.

Pevec legendarnega kvarteta Golden Gate Quartet Clyde Wright mi je pred leti v intervjuju za Radio Slovenija povedal: »Prvič sem z Mahalijo pel leta 1959 v dvorani Carnegie Hall; pel sem s kvartetom Selah Singers, potem pa sem kot spremljevalni pevec pel z Mahalijo. Leta 1967 so imeli prvo barvno televizijo v Berlinu v Nemčiji. Tam je bilo več izvajalcev. Mahalia Jackson, Nina Simone in številni drugi so se zbrali, da bi peli ob začetku oddajanja prve barvne televizije v Nemčiji. Živela sva v istem hotelu in Mahalia Jackson je imela težave s srcem, zato so morali poklicati zdravnika. Prišel je, jo pregledal in ji zabičal, da zvečer ne sme peti, saj je njeno srce zelo šibko in lahko vsak hip umre. Naročila je, naj me pokličejo v sobo in s seboj prinesem kitaro. Vzel sem kitaro in odšel v njeno sobo. Na postelji je začela prepevati, jaz pa sem jo začel spremljati. Po koncu skladbe, mi je rekla: »Prosim, povej tem ljudem, da če umrem med petjem, bo to zame najlepša smrt. Torej moram peti nocoj!« V televizijski oddaji naj bi zapela tri skladbe, a ji je zdravnik rekel, da ji bo dal injekcijo, da lahko zapoje samo eno triminutno skladbo in da ji bo pozneje dal še zdravila. Privolila je in tako smo se tistega večera odpravili na televizijsko postajo. Mahalia Jackson je zapela tri skladbe in po koncu zadnje je govorila, kako dobro se počuti. Ali veš, da je potem živela še pet let? Z njo sem preživel štiri dni v hotelu v Berlinu. Vprašala me je, če bi ostal z njo in prepeval na njenih nastopih. Odvrnil sem ji, da bi rad, ampak ne morem zaradi kariere v skupini Golden Gate Quartet. Pet let pozneje je umrla. To je bil najbolj žalosten trenutek mojega življenja, saj mi je bila kot mati.« Ta delček intervjuja seveda veliko pove o predanosti te izjemne pevke.

Mahalia se je leta 1927 je preselila v Chicago in začela prepevati v zboru The Johnson Singers, s katerim je v naslednjih letih obiskala večino cerkva po mestu in okolici. Med veliko depresijo v tridesetih letih je prepevala tudi na političnih zborovanjih. Za izvajalce gospela in kasneje soula je namreč značilen zavzet odnos temnopolte populacije do družbene stvarnosti. Ameriški pisec Peter Guralnick tem utopičnim poskusom afroameriških glasbenikov pravi »južnjaške sanje o svobodi«. Politično ostrino je Mahalia obdržala vso turnejo in v takšnem duhu izzveni tudi pričujoči koncert.

Seveda je bila Mahalia že veliko prej pred mikrofoni in to niso njeni prvi posnetki. Prvič je snemala leta 1937 za založbo Decca. Bolj znani pa so posnetki za založbo Apollo iz leta 1946, ko je spet presenetila glasbeno javnost. Namesto klavirja je namreč na snemanju prvikrat v zgodovini te glasbene zvrsti uporabila orgle hammond. Po skoraj desetih letih neprestanega nastopanja so jo leta 1954 končno opazili lastniki velike založniške hiše Columbia in jo povabili na izredno vplivno radijsko postajo, na kateri je imela vsako nedeljo zvečer oddajo s črnsko gospelsko glasbo, ki jo je približala belemu občinstvu. Leta 1957 je na razvpitem Newport jazz festivalu kot prva gospelska zasedba nastopila skupina The Ward Singers, leto pozneje pa je tam prepevala tudi Jacksonova in si z odličnim koncertom priborila naslov poslanke gospelske glasbe. Tu pa nas kronologija pripelje tudi do znamenite evropske turneje leta 1961, ko je Mahalia nastopila v Angliji, Franciji, Izraelu, Italiji ter na Nizozemskem, Švedskem in Danskem. S te turneje je namreč tudi pričujoča izdaja. Leta 1968 je prepevala na pogrebu Martina Luthra Kinga, svoj zadnji koncert je imela leta 1971 v Nemčiji, leta 1972 pa je v Chicagu umrla.

Med izredno lepimi skladbami, posnetimi na koncertih na Švedskem in v Franciji, velja izpostaviti vsaj dve. V Elijah Rock že spominja na balade kakega Sama Cooka. V When The Saints Go Marching In slišimo izredno zanimivo priredbo in prepletajočo se melodijo klaviaturistke Mildred Falls. Še privlačnejša je mogoče skladba How I Got Over, v kateri Mahalia Jackson razkazuje vse čare svojega glasu. Več skladb priča tudi o očitni navezavi med njenim ustvarjanjem in glasbo ameriške pevke grškega porekla Diamande Galas. Nad gospelom so se navduševali (in ga skušali poustvariti) tudi tako karizmatični glasbeniki, kot so Bob Dylan, Johnny Cash in Gram Parsons. Med mlajšimi glasbeniki pa velja opozoriti na pevca »pobožnega countryja«, ki prav tako veliko dolguje gospelu - Lylea Lovetta. Če že imate zbir najboljših studijskih posnetkov, vam bo tale odlično posneti koncert pomembno obogatil vašo zbirko gospelov in spiritualov. Posnetki s švedske turneje so prvič izšli že leta 1962, dva posnetka pa sta bila narejena leta 1961 v Franciji in sta šele zdaj ugledala luč sveta.

Jane Weber