TAJ MAHAL

Blue Light Boogie

Private Music, 2004 (nova DVD-izdaja)

Plošča Blue Light Boogie prinaša glasbo iz aktualnega obdobja Mahalovega ustvarjanja, a vseeno kliče po umestitvi v zgodovino popularne glasbe. O Mahalu v Muski namreč nismo ravno veliko pisali. Henry Saint Clair Fredericks, ljubiteljem bluesa bolj znan kot Taj Mahal, se je rodil leta 1942 v New Yorku v glasbeni družini. Njegov oče je bil aranžer jazza, znan po eksotičnih zvočnih okraskih s koreninami na Karibskih otokih, mati pa je prepevala v nekem lokalnem gospelovskem zborčku. Odraščal je na podeželju in pravi, da se je začel zanimati za blues, ker je hotel spoznati afro-ameriško kulturo. Najprej je preposlušal očetovo zbirko plošč s tako imenovano big band glasbo, na univerzi pa je vpisal študij stare afroameriške glasbe. Šel je po ustaljeni poti in popeljala ga je od popularnega bluesa Billa Broonzyja do škripajočih plošč na 78 obratov starih mojstrov, kot so bili Sleepy John Estes, Blind Willies McTell, Henry Thomas in drugi.

Nadebudni Taj Mahal in takrat popolnoma neznani Ryland P. Cooder sta leta 1965 v Los Angelesu ustanovila skupino Rising Sons, v kateri sta igrala folklorno obarvano rockovsko glasbo, vendar so se sicer obetavni glasbeniki razšli že pred prvim resnim snemanjem. Akademsko izobraženi muzikolog je nenehno nadgrajeval svoj glasbeni izraz; kmalu se je oddaljil od ustaljenih obrazcev bluesa iz Delte Mississippija in se približal slogu Cooderjevega »karibskega bluesa«, očiten pa je tudi vpliv soula. Kljub natančni metriki bi Mahalu težko očitali, da je dolgočasen in neizzivalen. Takšna je tudi glasba na kompilacijski plošči Blue Light Boogie. Izmed ducata skladb, posnetih med letoma 1991 in 1997, jih velja omeniti vsaj nekaj. Moje uho se je najprej ustavilo pri nenavadni priredbi skladbe Micka Jaggerja in Keitha Richardsa Honky Tonk Women. Mahal jo poje ob spremljavi dobra, na orglice pa igra James Cotton. Skladba po razpoloženju spominja na posnetke z mojstrove prve plošče, na katerih je Ry Cooder igral ritem kitaro. Posnetek cajunovske skladbe Feets Don't Fail Me Now spomni na Mahalovo nekoliko klišejsko izvedbo znane skladbe Frankie and Albert. Mahala slišimo igrati na različna glasbila, v nekaj skladbah pa se mu pridružijo tudi drugi znani glasbeniki. V uho zareže tudi izvedba skladbe John The Revelator. Maja smo v Postojni slišali sijajno izvedbo Erica Bibba, Mahala pa je na snemanju spremljal pravcati pevski zbor. Za nameček je tu še odlična priredba klasike Janis Joplin z naslovom Mercedes Benz.

Blue Light Boogie je lepa, raznolika in zanimiva plošča. Dovolj je prijetna in poučna za laično uho ter nujna v diskoteki slehernega poznavalca ameriške popularne glasbe. Mahal je učen ljudski pevec, zato ga lahko primerjamo s Petom Seegerjem. Oba sta generacijam mladih poslušalcev in glasbenikov pomagala odkriti neskončno obzorje podeželske glasbe z različnih koncev novega kontinenta. Zbir posnetkov za založbo Private Music vas bo mogoče zapeljal tudi v poslušanje drugih albumov za to založbo.

Jane Weber