PAUL McCARTNEY

Chaos And Creation In The Backyard

MPL/Parlophone/Dallas, 2005

Sir Paul McCartney je v svoji solistični karieri imel morda bolj kot kdor koli drug izjemno ekstremne dosežke; ali so njegove plošče bile zelo dobre (npr. McCartney, Ram, Tug Of War, Flowers In The Dirt, Run Devil Run, Flaming Pie) ali zelo slabe (McCartney II., Press To Play, Driving Rain). Vmesnih skorajda ni bilo, morda sta izjema Off The Ground iz leta 1992, na kateri je bila velika uspešnica Hope Of Deliverance (pri nas jo je leto pozneje z naslovom Dan za zaljubljene zapel Oto Pestner) in njej ob boku ena najlepših McCartneyjevih ljubezenskih pesmi Winedark Open Sea.

Neskončno všeč sta mi bili Flaming Pie, ki je izšla l. 1997, in zbirka rokenrolov Run Devil Run (1999), ki je bila prva po smrti njegove prve žene »lovely Linde«. Leta 2001 je poskusil svojo bolečino oplemenititi s ploščo Driving Rain in z njo zapeti še hvalnico novi ljubezni, a mu ni uspelo. Plošča je bila živi dolgčas.

Po izjemnem koncertnem zapisu na ploščah Back To The USA in Back To The World, ki sta izšli l. 2002 (tudi koncerti so bili čudoviti), sem se dal v »ler«. Sir Paul se je nekaj kregal s svojim podmladkom, ki še vedno ne prenese njegove nove soproge, pa se je človek vprašal, kaj bo pa zdaj. Si bo Paul odpočil? Kje pa! Dobil si je novega producenta (Nigel Godrich je poprej produciral Radioheade in še koga) in naredil svojo najbolj konsistentno in najbolj prepričljivo ploščo po Ram iz leta 1971. Pesmi Jenny Wren, Friends To Go, Riding To Vanity Fair in druge so preprosto dokaz, da genij Paula McCartneyja v šestdesetih ni bil naključje. Mož je še vedno izjemen songster, še vedno mojster melodije, še vedno zna, se zdi, v zdavnaj slišani melodiji najti kak nov obrat, ob katerem te zazebe (denimo v pesmi Jenny Wren, ki je enostavno genialna nadgradnja pesmi Blackbird z beatlovskega Belega albuma), in pri tem ne pozablja na svoje korenine in glasbo, ki jo je vedno rad poslušal (na albumu najdemo v pesmi Too Much Rain odlično avtorsko variacijo Chaplinove Smile).

Z albumom Chaos se je sir Paul dokončno zares mojstrsko poklonil obema svojima ženskama, svojim koreninam in spominu svojih preminulih prijateljev. Posebni izdaji albuma je dodana še ena plošča, DVD z dokumentarcem o nastajanju Chaosa, kjer je sicer malce preveč ekshibicionizma v slogu Lejte, koliko glasbil obvladam, a je hkrati dober vpogled v kreativnost Paula McCartneyja. Resnici na ljubo je vsa druga šara na DVD-ju odveč. Okej, video za pesem Fine Line – v redu, tista risanka, ki ničemur ne služi, bi pa lahko mirno ostala v predalu. Če vas zanima, kakšna je – ne marajte zanjo!

Matej Krajnc