Letnik: 2005 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Pirc

RAZLIČNI IZVAJALCI

Golden Afrique Vol.1

Network Medien, 2005

Pri priznani nemški založbi Network Medien je skupina selektorjev po nekaterih velikih uspehih z dvojnimi kompilacijskimi albumi iz prejšnjih let, ki so doživeli tudi nadaljevanje (npr. Desert Blues), zopet sestavila odličen glasbeni koncept, imenovan Golden Afrique. Zaradi dobrega odziva pri poslušalstvu in tematske osnove, ki dopušča veliko nadgrajevanja ter manevrskega prostora, je bil v zadnjih letošnjih mesecih album že deležen nadaljevanja.

Golden Afrique Vol.1 predstavlja zlato dobo popularne glasbe v zahodni regiji podsaharske Afrike v prvih letih neodvisnosti. Gre za dobo celotnih sedemdesetih pa vse do prve polovice osemdesetih let 20. stoletja. Ta čas je bil v omenjenem območju še poln optimizma in relativnih uspehov na ekonomsko-socialnem področju, preden so tamkajšnje države zašle v precej bolečo polnoletno dobo približno od konca sedemdesetih let naprej. Pri konceptu, ki se osredotoča na deset zahodno- in tudi osrednjeafriških držav, pomeni začetek obravnavanega obdobja tudi prva leta nekaterih najbolj vplivnih glasbenih imen, kot so bila recimo Rail Band, Super Eagles, Orchestra Baobab in Bembeya Jazz. Skupine tega formata so bile namreč ključne za nadaljnji razvoj popularne glasbe v svojih državah s postavljanjem samih standardov kakovosti izvedbe, zlasti pa zaradi svoje izvirnosti in virtuoznosti. Mnoge od njih so bile začetnice novih glasbenih slogov s kombiniranjem modernih oziroma zahodnjaških in kubanskih vplivov ter instrumentov z vnosi tradicionalnih glasbil, melodij in ritmike. Konec tega obdobja, v našem primeru leta 1983, pa je za zahodnoafriško pop glasbo pomenil zaton vodilne vloge Abidjana kot vodilnega mednarodnega umetniškega žarišča v tem delu Afrike. Z začetkom gospodarske recesije v Slonokoščeni obali so se namreč najpomembnejši glasbeniki od tod začeli seliti v Pariz, veliko jih je izginilo s prizorišča ali pa so se za dolgo obdobje umaknili v ozadje.

Dvojna plošča, ki obsega skoraj dve uri in pol vrhunske, skoraj izključno plesne glasbe, se razdeli na tri tematska jedra. Prvi in danes najbrž najmanj poznan je vpogled v glasbenokulturni talilni lonec bivše prestolnice Slonokoščene obale, Abidjan. Vse do začetka osemdesetih let je bilo to gospodarsko in kulturno eno najpomembnejših mest v širši regiji močno privlačno za afriške imigrante iz okoliških držav, med drugim tudi za množice vrhunskih glasbenikov. V mestu je bila tudi najbolj razvita glasbena industrija, tako da sta se konec sedemdesetih let zaradi finančnih težav v domači državi tja preselili legendarni malijski zasedbi Rail Band in Ambassadeurs. Bolj kot omenjeni skupini pa so za ljubitelje tovrstnih godb verjetno zanimivi primeri skladb izvajalcev, ki so uspeli v Abidjanu skoraj izključno samo z enim hitom in bili poleg tega doma iz držav, ki so še danes velike glasbene neznanke. Takšna je bile uspešnica čadskega pevca Maitreja Gazongaja, burkinabejskega Amadouja Balakéja in, recimo s šaljivim umetniškim imenom sicer, De mi amorja iz Toga. Če primerjamo današnji skrajno nestabilni ekonomsko-socialni ter politični položaj Slonokoščene obale s tistim s preloma sedemdesetih, je tudi v tem oziru samo poimenovanje plošče, Golden Afrique, več kot primerno.

Preko omenjenih malijskih skupin preidemo v drugi najpomembmejši tematski sklop. Ta se posveča državnim oziroma »javnim« skupinam, ki so se ustanavljale v tamkajšnjih socialističnih državah: Maliju, Gvineji in precej kasneje za kratek čas tudi v Gvineji-Bissau. Pri takšnih glasbenih zakladnicah je izbor na plošči seveda samo kapljica iz morja uspešnic, ki so jih proizvedli njihovi vodilni izvajalci. Če je izbor iz glasbeno najbogatejših držav na plošči, kamor se šteje še Senegal, sicer predvidljiv, pa je zato pohvalen sam nabor njihovih skladb. Te so bile bodisi ključne za prodor mladih skupin med vodilne ali pa so po drugi strani tudi označevale njihov »karakter«. Takšni so recimo Rail Band z istoimensko skladbo pa koncertna različica Tentembe, takrat že gvinejskih legend, in Bembeya Jazz National z nepozabnim prvim pevcem Dembo Camaro. Ob vokalu Salifa Keite in njegovih Ambassadeurs International v izvedbi N'Toman pa je morda najtežje ostati miren. Samo energije in radosti, ki vejeta iz skladbe, Salif nikoli ni presegel v njenih modernejših in tehnično »dodelanih« različicah, ki jih je moč najti na njegovem solo albumu Amen ter pri projektu Africando All Stars. V zbirki se znajdejo tudi takšne zanimivosti, kot recimo Miriam Makeba, ki je več let živela v eksilu v Gvineji in posnela tamkajšnjo tradicionalno Malouyame v nezgrešljivo prepoznavnem vokalnem slogu, ne glede na jezik in glasbeni aranžma.

Tretje jedro kompilacije pa je osredotočeno na senegalske »otroke« dakarske skupine Star Band. Iz nje oziroma izpod okrilja njenega voditelja Ibre Kasséja so izšli Number 1 de Dakar, Idy Diop, Orchestra Baobab ter Étoile de Dakar. Tako na drugi plošči lahko prisluhnemo dvema posnetkoma takrat komaj osemnajstletnega mladeniča z meteorskim vzponom, Youssouja N'Dourja. Iz njih se že lahko sliši nastajajoča in razvijajoča se osnova za nov glasbeni slog - mbalaxa, ki ga je N'Dour tudi najbolj spopulariziral. V okviru tega sklopa se pojavi še kratek skok v geografsko miniaturo, a glasbeno velikanko, Gambijo, kjer nas preletijo kratki in sladki leti Super Eaglesov ter zelo zanimiva, soulovsko, psihedelično-rokersko obarvana skladba prodornega glasu Mousse Ngoma iz skupine Guelwar Band of Banjul.

Kompilacija Golden Afrique Vol. 1 bi bila zaradi svoje tematske zasnove in »teže« glasbenikov na njej lahko sestavljena vsaj še iz kakšne plošče več, kar pa bi po drugi strani najbrž razbilo konceptualno jedro zbirke. S tem v zvezi naj omenim eno glavnih težav tako v »tehničnem« kot vsebinskem pogledu, ki se je pojavila pri sestavljanju plošče – minutaža skladb. Če ta pri devetih desetinah uspešnic z afriške celine tudi danes ni prirejena dolžini trajanja, kakršne so poznane na zahodu (in gotovo tudi nikoli ne bodo), pa je bil takrat ta vidik še manj pomemben: nekatere mojstrovine so krepko presegale dvajset minut in tako enostavno niso mogle biti »kvalificirane« za pričujočo ploščo.

Golden Afrique Vol. 1 je pravšnja po eni strani tako za tiste, ki so se šele začenjali seznanjati z afriško popularno glasbo in njenimi koreninami, po drugi strani pa tudi za tiste, ki s(m)o zamudili nekaj odličnih plošč, ki danes veljajo že za redkost ali pa so deležne ponovnih izdaj. Poleg tega pa predstavi nekaj popolnoma pozabljenih imen, ki so jih zgrešili najbrž tudi večji poznavalci teh godb.

Janez Pirc