JERRY REED

Live! … Still

R2K Records, 2005

Koncert, katerega del je nova plošča Jerryja Reeda, se ni zgodil letos, pač pa lani v Kansasu. Reed je letos oznanil, da ne bo več resno nastopal, saj mu zdravje tega ne dopušča, a če poslušate ploščo Live … Still, se razen malce bolj zakajenega, a še vedno močnega glasu ne sliši, da bi bilo kaj narobe z njim. Tudi igra še vedno kot orkan. Zaslediti je sicer bilo kritike kot Reedov glas je adijo ali Saj to je ja samo zbirka največjih hitov v živo, a prva pripomba sploh ne zdrži, druga pa je krivična. Na plošči sta dve novi (t.j. še neobjavljeni) pesmi, Father Time and Gravity in A Brand New Me. Obe sta tipično »reedovski«, še posebej prva pa kaže, da tudi njegova avtorska in humorna žilica še vedno utripata kar se da močno. Spopadanje s prihajajočimi poznimi leti na način, kakor to počne Reed, je vredno vsega spoštovanja.

Preostale pesmi na plošči so res neke vrste »best of«, vse od njegove signaturne Guitar Man, preko Amosa Mosesa do odlične Eastbound and Down iz filma Smokey and the Bandit (1977; zdaj so na DVD-ju na voljo vsi trije deli filma), a vendar se zdi, da jih tako energične slišimo prvič. Reed nas v desetih pesmih popelje domala skozi vse glasbeno izročilo ameriškega Juga in vmes nasuje nekaj svojih značilnih dovtipov, da se nam zdi, kot da igra v živo v naši spalnici (ali kuhinji ali kjer koli že poslušate plošče) in nas želi dvigniti iz temačnega jesenskega razpoloženja. Edino, kar me je zmotilo, je žalostno dejstvo, da je na plošči samo deset pesmi. Ni preveč velikodušna. Upam, da bo Reed to popravil na naslednjem studijskem albumu.

Matej Krajnc