SIGUR ROS

Takk…

EMI/Dallas, 2005

Najlaže bi bilo vse pripisati pusti pokrajini, gejzirom in divji morski obali. Skupina Sigur Ros z nekaj medijske pomoči zlahka ustvari vtis, da je zrasla pod vplivom te okolice. Za mnogo tega so si krivi kar člani sami: končno pevec Jonshi trmasto vztraja v mešanici islandščine in angleščine, vsekakor pa je dovolj nerazumljiv, da mu pripišemo nekakšno nezemeljsko ali vsaj dovolj odmaknjeno dimenzijo. Če pa bi jim poiskali vsaj ohlapne primerjave, bi kaj kmalu ugotovili, da bi Sigur Ros lahko zrasli v katerikoli »opustošeni pokrajini«, kjer bi v izolaciji iskali estetske vrednosti oziroma »lepoto«. Drznem si zapisati, da bi njihova glasba učinkovala enako močno tudi v amfiteatru blizu Pompejev, tam, kjer namesto ledenih gejzirov bruha vroča lava in kjer so pred več kot 30 leti koncertni film posneli Pink Floydi.

Sigur Ros so postopoma, od plošče do plošče in od koncerta do koncerta, povečevali priljubljenost, kar je nazadnje rezultiralo v prestopu k veliki založbi. Obenem so po lastnih trditvah vsi osebno prešli v neko optimistično obdobje, kar je bil še dodatni razlog za bolj odprto, komunikativno glasbo na novem albumu. Seveda so ti pojmi relativni. To še vedno ni pop plošča v običajnem smislu besede, pesmi še vedno trajajo in trajajo, Sigur Ros si vzamejo čas, da razvijejo svoja abstraktna občutja. Besedila in interpretacije teh so še vedno v funkciji abstraktnosti, ni nam potrebno razumeti niti besede, pa lahko začutimo, kaj sporočajo. Glasba jim predstavlja predvsem most, medij, preko katerega komunicirajo s poslušalcem. Zelo prvobitno, pravzaprav.

Odprtost in komunikativnost se kaže predvsem v svetlejši zvočni sliki, več je liričnih godal in klavirja, vse manj vrtinčastih viharjev hrupa, kolikor jih je, so pa lepo zaobljeni. S ploščo Takk… Sigur Ros ne ponujajo bistvenega presežka ali preskoka, kar ni nujno slabo. Že na prejšnjih treh albumih – Von, Agatis Byrjun, ( ) - so oblikovali prepoznaven glasbeni jezik, ki izključuje marsikateri njim tuj postopek oziroma žanrski okrasek. Če že je, je prikrit z njihovo zvočno kopreno, navzven so to vedno stoodstotni Sigur Ros. In ko enkrat oblikuješ tako izrazit, določen slog, potem ni razloga za novotarije. Le zakaj bi bil - dlje od skrajnosti dinamičnega razpona pač ni mogoče. Sigur Ros so zvočne skrajnosti že izkusili, sedaj lahko vmesni prostor polnijo z natanko tistim, kar čutijo.

Janez Golič