YANN TIERSEN

Les Retrouvailles

EMI, 2005

Kaj se zgodi, če se najstnik odloči za klasično glasbeno izobrazbo, a mu je pri srcu tudi rockovska in za povrh odrašča v Franciji? Predvsem je na prepihu raznovrstnih vplivov, ki niso zgolj zemljepisno in glasbenožanrsko pogojeni; pri Yannu Tiersnu gre za precej širok razpon pristopov. V rockovskih skupinah je začel igrati že sredi osemdesetih let (za glavne zglede našteje The Stooges in Joy Division), ves talent pa je izkazal, šele ko se je odločil za samostojne nastope. Kar pomeni, da je dejansko nastopal sam in vsako skladbo odigral z drugim instrumentom (v njegovem primeru lahko med te štejemo celo pisalni stroj), in če morda ni vse obvladoval s tehniško popolnostjo, je pozornost usmeril v vzorce preprostih melodij. Če bi igral na ksilofon ali kitaro s plastičnimi strunami, bi ga na slepo zamenjali za nadebudnega predšolskega glasbenika. Le pozornejši posluh bi razkril podrobnosti, ki so lastne odraslemu, že izoblikovanemu ustvarjalcu.

Morda bi Tiersen celo ostal v zaprtem krogu, če ga ne bi odkril filmski režiser Jean-Pierre Jeunet. Na vsak način je želel, da Yann prispeva glasbo za njegov film Amelie. V časovni stiski mu je Yann ponudil kar skladbe, ki jih je že objavil na ploščah, na hitro je dodal nekaj novih, in tisto, kar je prej našlo pot do zelo omejenega števila poslušalstva, je z roko v roki s filmom o navihani, a dobrodušni Amelie naenkrat navdušilo milijon gledalcev.

Yann Tiersen je naenkrat postal po vsej Evropi znan skladatelj in glasbenik. K sreči ga nenadni uspeh ni pokvaril, le odprl mu je nekatere možnosti. In že smo pri aktualnem albumu Les Retrouvailles (ponovno snidenje). Yann Tiersen sam ne poje, ne brani pa se gostujočih vokalov. Tudi tokrat je tako. Nekdanji punker Dominique A je že njegov stalni gost, tudi Jane Birkin je skorajda logična izbira. Eteričnim vibracijam se odlično prilega petje Elizabeth Frazer. Zadnje čase o njej ni veliko slišati, v osemdesetih pa je bila tvorna članica tria Cocteau Twins in je odpela nekaj pesmi za najboljši album trip-hop prvakov Massive Attack. Tu nekje se umešča tudi njen prispevek za Les Retrouvailles. Urbanemu, art filmskemu razpoloženju se povsem prilega tudi Stuart Staples, končno so njegovi Tindersticks že prispevali glasbo za filme francoske režiserke Claire Dennis.

Med »prave« pesmi je Tiersen posejal svoje instrumentalne miniature. Še vedno je otroško naiven, razigran, tu spomni na Pascala Comelada, klavirske skladbe bi lahko podpisal Michael Nyman, ko gre v kompleksnejše strukture, se približa »evropski« fazi Tuxedomoon. Skladbe so navdahnjene, tečejo in imajo nit. Pravzaprav je neverjetno, kako preproste, jasne in raznovrstne so njegove melodije. Tiersen igra vrsto glasbil, a fokus je vsakič drugje. S harmoniko se približa francoskemu pouličnemu valčku, z violinami zdrsne v filmsko sceno, s čembalom celo v barok. Bo že njegov izoblikovani glasbeni karakter poskrbel za »celoto«.

Naslov »ponovno snidenje« bi lahko parafraziral v »ponovno poslušanje«. To ploščo je možno poslušati do nezavesti.

Janez Golič