THE WALKABOUTS

Cankarjev dom, Ljubljana, 19. 9. 2005

Na koncerte Walkaboutsov sem že od prvega nastopa v Križankah redno hodil (zaradi bolezni sem zamudil le nastop v Festivalni dvorani) in me nikoli niso razočarali, ampak tako dobrega koncerta kot tokrat pa še niso uprizorili! Kaže, da je nov album Acetylene, ki ponuja precej tršo glasbeno sliko, očitno seattelsko-ljubljanskemu bendu dal zagon, da je tudi na koncertu izzvenel trdo, energično in silovito kot nikoli prej. Kaže tudi, da so se člani tega dolgoživega kolektiva odlično počutili v trših vodah, saj so njihovi obrazi izžarevali veselje in užitek ter zadovoljstvo nad odličnim sprejemom občinstva v ne ravno polni Linhartovi dvorani.

K bolj sproščenem počutju (in po mojem mnenju tudi večjemu oziroma bolj odprtemu navdušenju) občinstva je nedvomno prispeval poziv že takoj na začetku koncerta, naj poslušalci vstanemo in pridemo pod oder. Pozivu se je odzvalo precejšnje število ljudi, vsekakor zadosti, da je Linhartova dvorana za tisti večer prerasla v nadvse simpatičen in gostoljuben rockovski klub. Bend se je tako dobro znašel v vlogi besnih, jeznih rockerjev (nove pesmi so navdihnjene z Bushevo Ameriko), da je na trenutke bilo videti, kot da poslušamo neko popolnoma novo, drugačno zasedbo od tiste romantično zasanjane, kakršne smo bili vajeni. Kljub udarnosti pa bend ni pozabil na svojo melanholično plat, v bistvu jo je še poudaril prav s to udarnostjo, ki se je skoraj praviloma (še zlasti v daljših izpeljavah skladb, ko se je naelektreni naboj kopiči in kopičil) prevesila v hrupno psihedelično zvočno valovanje. V malone otipljivi oblak viharne energije, ki je kar lebdel okrog benda in s svojo intenzivnostjo vase srkal še poslušalce.

Prav zanimivo res, da je bend ravno s precej ležernim in sproščenim nastopom – kot bi denimo igral na rojstnodnevni zabavi za peščico bližnjih prijateljev – uspel ustvariti takšno napetost, občutek pričakovanja, temačne negotovosti … ja, bila je svojevrstna čarovnija, ki te je potegnila s sabo v omotično bivanje zunaj realnega časa in prostora, tako da se ti je zazdelo, da je koncert minil v hipu, čeprav je z dvema dodatkoma trajal kaki dve uri! In če že nismo slišali nobene predelave Neila Younga, ki se mu tako rekoč tradicionalno skoraj vedno poklonijo, se temu sploh ni treba čuditi, saj so s svojo zvočno gmoto na svojstven in prepoznaven način povzeli tako ustvarjalni credo omenjenega kantavtorja kot tudi številnih drugih vzornikov. Gotovo smo slišali enega najboljših rockovskih koncertov letos, ki si zasluži tudi visoko mesto na neki imaginarni lestvici najkoncertov vseh časov. Težko ga bo ponoviti, a tudi če se ne bo zgodilo, bom odslej na koncerte Walkaboutsov hodil s še večjim spoštovanjem in z veliko občudovanja.

Mario Batelić