FESTIVAL MUSICA

Strasbourg, od 23. 9. do 8. 10. 2005

Strasbourg je eno redkih francoskih mest, ki poleg Pariza gojijo kulturo sodobne glasbe na nivoju stalnih prireditev. Ena takšnih je vsakoletni Festival Musica, ki v to alzaško mesto prikliče številne občudovalce in ljubitelje sodobne klasike. Ne glede na to, da program načeloma ni zasnovan tako pestro kakor pariški festivali, gre nedvomno za prireditev na visokem nivoju, z izbranim repertoarjem tako avtorjev kot izvajalcev. Ni naključje, da je festival odprl Simfonični orkester iz Baden-Badna, pod vodstvom skadatelja Georgea Benjamina in s pianistom Pierre-Laurentom Aimardom. Uvodni program je bil izbran iz del Georgea Benjamina in Pierrea Bouleza, čigar 80-letnico so na festivalu posebej počastili. Že prvi večer smo slišali kar dve francoski premieri, Benjaminovi deli Dance Figures in Palimpsest I in II, pa tudi sicer jih ni manjkalo, zato je bil festival še toliko pestrejši in zanimivejši.

V programu festivala so bila izpostavljena tri skladateljska imena: Michael Jarrell, George Benjamin in Pierre Boulez, mednje pa je bil uvrščen tudi Elliot Carter. Skupni imenovalec bi lahko iskali v nagnjenosti k »non finito« in odporu do diletantizma. Drži, da je George Benjamin najbolj francoski izmed angleških skladateljev in iskanje sorodnosti s Pierreom Boulezom niso zaman; pripadnik iste generacije, Michael Jarrell, pa se nagiba bolj k raznim osnutkom istega ustvarjalnega procesa in se pri tem svobodno sklicuje na kiparja Alberta Giacomettija oziroma na njegovo nagnjenost k izdelani ideji, ki vedno znova rojeva nova dela, ki pa ne želijo biti dokončana.

Vse tri avtorje druži čvrsta in bogata orkestracija pa tudi veselje do izpeljevanja solističnih poti in pestrega izrabljanja orkestrskega potenciala. Za protiutež njim so snovalci festivala postavili tri osebnosti, ki so svoje delo usmerile v glasbeni teater oziroma so glasbeno ustvarjanje navezale na vizualno izraznost. Gre za Georgesa Aperghisa, Marca Monneta in Heinerja Goebbelsa, imena, ki nam že desetletja veliko povedo. Morda je med njimi še največ odmeva sprožil prav Marc Monnet s praizvedbo svoje opere Pan. Ta je doživela zelo nasprotujoče si kritike, ki pa niso bile le posledica novosti tega scensko-glasbenega dela, marveč tudi izrazito meščanskega okolja, ki kljub geografski uvrščenosti med osrednje francoski in zahodno nemški prostor ni pokazala velike želje oziroma afinitete do novosti. Vsemu navkljub moramo zapisati, da je Pan opera, kar se tiče glasbenega izhodišča, sicer pa sodi v širši okvir teatrsko-glasbenih del. Ni naključje, da je bil Marc Monnet učenec Mauricia Kagla. Sama zasnova opere temelji na tekstu Christopha Tarkosa, ki se poigrava z jezikom samim, s ponavljanjem in variiranjem besedila ali posameznih besed, kar je sam imenoval »jezikovno testo«. Omeniti moramo, da Monnet ni želel napisati klasične opere, marveč jo je zasnoval veliko bolj v smislu sodobne teatrsko-glasbene angažiranosti in celostnega scenskega in vsebinskega vtisa, ki je deloval zelo dinamično, angažirano in aktualno. Povezanost plesa, vokalne ter v živo izvajane in posnete glasbe je delovala izjemno napeto, dramatično in je tako nadomeščala odsotnost klasičnega konteksta oziroma libreta. V tem melanžu petja, plesa in dramatičnih dogodkov, ki so si sledili, je izzvenela avtorjeva kritičnost do sodobnega sveta, odtujene erotike in skrajnega individualizma. Kljub temu pa celotno delo izzveni na preveč abstraktnem nivoju, da bi lahko trdili, da gre za politično angažirano ali ostro družbenokritično delo. Vsekakor je Pan delo, ki publiko drži v napetosti in vznemirjenju pričakovanja.

Če se povrnemo h klavirskemu recitalu Pierre-Laurenta Aimarda, moramo tokrat opozoriti na mešan sodobni in klasični repertoar, ki mu je po eni strani botrovalo pričakovanje nove plošče s svežo izvedbo Ravelovega Gaspard de la nuit in po drugi strani precej manj ozko sodobno usmerjen program festivala.

Dnevni, zlasti dopoldanski koncerti so bili posvečeni mladim mojstrom, katerih skladbe sta izvajala eminentna ansambla Accroche Note in kvartet Arditti. Med njimi naj posebej omenimo Christophea Bertranda, ki živi in ustvarja v Strasbourgu in se je nedvomno izkazal za najbolj fascinantno presenečenje festivala. Živahnost, razigranosti in svežina so le najbolj splošni vtisi, ki dajejo njegovim delom skupen okvir. Kot prvi skladatelj je bil predstavljen Marco Stroppa, s katerim Aimarda druži dolgoletno ustvarjalno prijateljstvo, ki je botrovalo več delom za klavir, v katerih je avtor izpostavil možnosti, ki jih daje fiksiran pedal (Miniature estrose etc.). Tudi tokratni Miniaturi pomenita nadaljevanje te poti, v kateri je izpostavljen resonančni potencial klavirja oziroma izzvenevanje zvočnega spektra ob igranju. Prva Miniatura je izražala značaj biserne ogrlice, v katero so vtkani posamezni glasbeni trenutki filigranske narave, ki bodo z izvedbami v bodoče gotovo dobili še bolj izbrušen lesk. Sledila ji je druga Miniatura, ki bi jo lahko označili kot povzetek tovrstne skladateljske tendence. Sledili sta Two Diversions Elliota Carterja, kot kratki, a karakteristični deli tega neoklasičnega skladatelja. Shadowlines, šest preludijev Georgesa Benjamina, zaznamuje pestra paleta glasbenih razpoloženj, ki so izzvenela v zelo elegantno umirjeni dinamiki, z nekaj dramatičnimi vzgibi. Morda je vrhunec večera pomenilo prav Ravelovo delo Gaspard de la Nuit, kljub svoji klasičnosti, saj je Aimard vanj vdihnil popolnoma nov, neobremenjen in impresivno prevetren kontekst. Za zaključek smo prisluhnili Boulezovi Prvi sonati za klavir, ki odraža njegovo zgodnje ustvarjanje oziroma pezo intelektualnega pristopa.

Recital violončelista Marca Coppeya in flavtista Maria Carolija je bil po pričakovanju odličen. Uvodni skladbi Figment 1 in 2 Elliota Carterja za violončelo sta izražali presenetljivo vedrost, lahko bi rekli kar barvitost. Scrivo in vento za flavto solo pa je izvrstno delo, ki mu je mladi, a nenadkriljivi Mario Caroli s polnim in jedrim tonom vdihnil pravi značaj. Morda je bila Chaconne J. S. Bacha v izvedbi violončelista sprva malce medla, vendar jo je v naslednjih taktih le poprijel in odigral v zanesljivi, suvereni igri. Višek večera je vsekakor pomenila skladba (T)air(e) za flavto Heinza Holligerja, v kateri se klasična igra prepleta z domiselnimi vložki pihanja in popevanja v flavto. Prav tako ni zaostajala njegova Chaconne za violončelo, Bachova Sarabanda iz Suite za violončelo v C-molu. Kurtágovo delo Pilinszky János : Gérard de Nerval za violončelo in skladba Enchanted Preludes Elliota Carterja pa sta izzvenela v smislu pričakovanega, čeprav moramo pri slednji pohvaliti enotnost skupne igre obeh interpretov.

Ansambel Ictus je tudi tokrat pokazal visok nivo izvajanja s pestrim programom del Georgea Benjamina, Marca Monneta in Misato Mochizuki, ki je bila na neki način presenečenje večera. Skladbe Intermezzi, Wise Water in Chimera so izkazale skladateljičino afiniteto do prepletanja inštrumentalnih in konkretnih zvokov. Inventiven preplet zvočne teksture je izzvenel v ubranem, vendar ne pretirano dinamičnem dogajanju in splošni vtis deja entendu. Pravo nasprotje pa je bilo delo Bosse, crâne rasé, nez crochu Marca Monneta, ki je v večer prineslo pravo svežino. Dobro orkestrirano delo sicer klasične pisave in brez bombastičnih inventivnih novosti, vendar z izrazitim notranjim nabojem in obilico svežine. Izpostaviti moramo zlasti oba pianista, ki sta z dinamično in sinhrono igro opravila gigantsko delo in pripomogla k prepričljivosti skladbe. Preplet oziroma konfrontacijo godalnega parta s pianističnim je skladatelj izkoristil za dinamičen izraz kontrastne dinamike. V tem kontekstu je izzvenela tudi skladba Viola, viola Georgea Benjamina, v kateri je skladatelj izpostavil resonančne zmogljivosti tega inštrumenta in jih vzel kot iztočnico za ustvarjanje kontrastnega dialoga med obema izvajalcema.

Kaija Saariaho se je strasbourski publiki predstavila skupaj z rojakom, violončelistom Anssijem Kartunnenom, s katerim se je povezala tekom številnih glasbenih ateljejev, medsebojne inspiracije in skupnega dela. Predstavitveni večer njene glasbe je bil torej obarvan enotematsko, četudi vanj niso bila uvrščena spektralna elektroakustična dela, ki so bila predmet drugega samostojnega koncerta v okviru festivala. Med šestimi deli izpostavimo skladbo From the Grammar of Dreams za dva soprana in že znano delo Neiges, za osem violončel. Zlasti vokalna skladba je izžarevala zavedanje glasovnega potenciala, kot odmev Beriovih del, napisanih za Cathy Berberian.

Enega viškov festivala je pomenil večer z ansambloma Accroche Note in Les percussions de Strasbourg, ki ju sestavljajo vrhunski interpreti. Glede na odličen spored je bil koncert v celoti pravi užitek. Uvodni skladbi, novosti Giovannija Verrandoja Memorial Art Show je sledilo delo Bibilolo Marca Monneta, ki ni izražala velike svežine, marveč bolj zvočno kurioziteto. Sledila je novost Network Yana Maresza in za njo Madrigal Christophea Bertranda, skladba neverjetne svežine in v enkratni izvedbi Accroche Note, na čelu s solistko Françoise Kubler. V zaključek so Accroche Note zaigrali Eine Stimme 1-3 Wolfganga Rihma za sopran in orkester, ki so izzvenele v pravem rihmovskem vzdušju.

Malo manj sodoben, a izjemno liričen večer nam je priredil Komorni zbor iz Strasbourga pod vodstvom Catherine Causse-Bolzinger in ob kitarski spremljavi Pabla Márqueza. V izboru del Felixa Ibarronda, Ramóna Lazkana in Tomása Luisa de Victorie moramo izpostaviti Lazkanovo zadnje delo Malkoak euri balira za 12 glasov in kitaro, ki prepleta vokalni in inštrumentalni part na izjemno subtilen način, le da so na trenutke glasovi tako gosti, da se kitare skorajda ne sliši. Drugo delo, ki je združevalo kitaro in sopran, pa je bila skladba Urrundik Felixa Ibarronda, ki je jasna in ekspresivna in mestoma pokaže ekspresivnost mediteranskega temperamenta.

Zaključni koncert je priredil Filharmonični orkester Radia France v spremljavi pianista Marina Formentija in pod vodstvom Petra Eötvösa. Uvodna dela Figures – Doubles – Prismes Pierra Bouleza so, kot je za tega francoskega sodobnega klasika značilno, izražala zelo dobro orkestracijo, vsebinsko pa močno, a skrajno racionalno intelektualno delo. Sledila je premiera Abschied Michaela Jarrella, napisana v srednjem registru, ki je izzvenela dokaj neizrazito in neusklajeno, kar zadeva izvajanje pianista in orkestra. Po odmoru se je program nekoliko umiril v delu Clauda Debussyja Jeux, poème dansé, ki mu je sledilo zelo zanimivo in mojstrsko dovršeno delo Petra Eötvösa Zeropoints.

Za povzetek o festivalu v Strasbourgu zapišimo, da je upravičil sloves ene večjih postojank izvajanja sodobne klasične glasbe, da so se na njem zvrstili odlični izvajalci in številni izvrstni skladatelji, vse dogajanje pa je sovpadalo s položajem in velikostjo, predvsem pa z mentaliteto mesta, v katerem je festival organiziran. Če je Pariz središče z mnogo večjim pretokom glasbenega dogajanja, pomeni Strasbourg enega tistih centrov, ki v zaledju največjih gojijo krog prvovrstnih avtorjev in izvajalcev, četudi z manj pompa, kar daje festivalu več prisrčnosti, neposrednosti in ustvarja dokaj domačno vzdušje.

Marina Žlender