KID KOALA

Kset, Zagreb, 4. 10. 2005

Novica, da bo Kid Koala v sklopu svoje (vzhodno)evropske turneje nastopil v zagrebškem alternativnem klubu Kset, je bila nekoliko presenetljiva. Še bolj neverjetna je bila cena vstopnice, namreč borih 45 kun. In vendar je bilo res! Ta kanadski karizmatični didžej oziroma turntablist s pravim imenom Eric San, ki praska plošče od svojega trinajstega leta, je postal znan pred nekaj leti, ko je po srečnem naključju začel sodelovati z založbo Ninja Tune (njegov mixtape je na obisku v Kanadi slišal Jonathan Moore, sicer polovica dua Coldcut, ki vodi založbo). Eric je za založbo doslej posnel dva albuma – Carpal Tunnel Syndrome in Some of my Best Friends are Dj's (za oba je sam narisal ves artwork), pred kratkim pa je narisal in izdal tudi strip z naslovom Nufonia Must Fall, ki je opremljen tudi z njegovim soundtrackom.

Klub Kset je bil ob našem prihodu malo pred deseto uro že kar precej poln. Ogreval je lokalni didžej Qwerty in sicer z nekakšnim hiphop, electro boogie, breakbeat setom, ki ga je s pomočjo midi klaviature vijačil na softveru, ki se imenuje tractor. Nastop je bil zadržan, a na neki način povsem ustrezen uvod za tisto, kar je prišlo – kot nekakšno zatišje pred nevihto.

Ob desetih, ko je bil klub že popolnoma poln (koncert je bil razprodan), je na oder prišel Kid Koala in brez posebnega uvoda začel svoj set. Tehnična plat nastopa je bila naslednja: Eric je za nastop uporabljal tri gramofone in mikser znamke rane, ki je tudi njegov sponzor. Plošče je imel vnaprej popolnoma pripravljene in na uvodu označene z nalepkami, tako da mu je igla, ko jo je postavil na ploščo, takoj padla na začetek komadov, zato Kid Koala ni uporabljal slušalk. Ja, Eric je dejansko vrtel s treh gramofonov brez uporabe slušalk! Precej drzno. Zaradi tega je lahko delal izjemno hitro in dinamično, seveda pa so mu včasih kakšni ritmi bežali, vendar pa se s tem ni kaj pretirano obremenjeval. Velik del materiala, torej vinilk, je imel posebej zrezanih za živi nastop, tako da je imel na eni vinilki razporejene razne elemente (ritme, skreč linije ...), ki jih je uporabljal zaporedoma na določenem delu nastopa. Včasih je nekaterim elementom dodal tudi malo efekta, predvsem zamika.

Njegov malo manj kot dveurni set je bil sestavljen iz sklopov ali rutin, kot temu pravijo turntablisti. Te rutine bi lahko na grobo razvrstili v dve skupini. Prva so nekakšni živi remiksi njegovih komadov (slišali smo žive verzije komadov, kot so Drunken Trumpet, Skanky Panky, Stompin' at le Savoy ...), druga pa nekakšni megamiksi vsega živega, začinjeni z odbitimi skreči in beat juggli. Prehodi med temi rutinami so bili presenetljivo tekoči in naravni, le redko in bolj proti koncu nastopa je Eric popolnoma ustavil dogajanje in začel znova. Vsake toliko časa je v roke prijel mikrofon, se zahvalil za aplavz, povedal kakšen kratek uvod ali anekdoto, kar je še dodatno prispevalo k že sicer sproščeni atmosferi v Ksetu.

Glasbeni izbor je bil pričakovano povsem eklektičen. Kid Koala je vrtel razne stile – rock, pop 80-ih let, jazz, swing, hiphop, elektro ..., med izvajalci lahko naštejemo Cure, Tears for Fears, Cypress Hill, Rage Against the Machine, Public Enemy, Depeche Mode, Arrested Development, M.I.A., Snoop Dogg ...

Po prvem delu, ki je bil nekakšen kolaž pretežno hitrejših ritmov z Ericovimi specifičnimi in duhovitimi skreči raznih inštrumentalnih linij in v katerem je tudi izpeljal precej dobri živi izvedbi komadov Skanky Panky in Drunken Trumpet (legendarni komad, kjer Kid Koala odskreča celo solo linijo trobente), je sledil nekakšen trd, strašljiv del, sam mu je rekel »scary part«. Začel ga je s komadom skupine Slayer, čez je nalagal skreče in juggle težkih kitarskih rifov. Sledili so Rage Against the Machine, White Stripes ...

Nastop je končal z neverjetnim remiksom treh kopij balade Hukellberry Friend, posvetil ga je svoji mami. Pri tej rutini je pokazal neverjeten občutek za manipuliranje z gramofonom, plastenje in skrečanje melodičnih linij.

Po bisu se je Eric vrnil na oder. Najprej je odvrtel precej plesen petnajstminutni megamiks elektropopa osemdesetih, elektra in miami bassa. Zadnja rutina večera je bila živa izvedba novega komada, ki ga pripravlja skupaj z Danom »The Automatorjem« Nakamuro in Damonom Albarnom. Z obema je v preteklosti že sodeloval pri projektih Lovage in Gorillaz. Komad še nima naslova, je pa nekakšna zimska kolažna »izica«, s poskrečanim vokalom gospoda Albarna. Čisto za konec je spustil še svoj najljubši komad – Wonderful World Louisa Armstronga.

Nastop Kida Koale v klubu Kset je bil iskren in sproščen, plošče so letele in napake niso štele. Eric je s svojim odbitim, neobremenjenim, tehnično izpiljenim in hkrati malce razmajanim stilom zares pokazal, da je tudi navaden didžej set, narejen izključno z vinilkami, lahko nekakšen povsem suveren, izjemen live act. V klubu, ki ima le eno slabo lastnost, in sicer ne preveč kvalitetno ozvočenje, je sestavil duhovito, tehnično brezhibno in povsem enkratno zgodbo, ki je obiskovalcem na obrazu pustila nasmeške.

Klub Kset premore res izjemno kvaliteten program, ki je še toliko bolj dragocen, če upoštevamo majhnost prostora in nizke cene vstopnic.

Borja