AFRIRAMPO

Mesto žensk, Gala hala, Metelkova mesto, Ljubljana, 8. 10. 2005

Iz programskega nedrja festivala feminilnih kreativ Mesto žensk smo letos že drugič lahko použili aktualnost japonskega glasbenega podtalja. Po gostovanju dueta Hoahio pred leti v Cankarjevem domu je Gala hala gostila mlajšo atrakcijo, ženski duet Afrirampo, ki si je s svojimi ognjevitimi nastopi in mešanico prevratniškega rockanja, zazrtega v destruktivne hrupne prakse severa dežele vzhajajočega hrupa, v dveh letih pridobil mednarodni renome, ki ga še povečujejo skupne turneje s skupinami Sonic Youth, Smegma, Lightning Bolt in z domačimi soborci Acid Mothers Temple, Keidžijem Hainom in drugimi. Če je duet Hoahio (mimogrede izhaja iz istega glasbenega okolja, iz Kansaia) predstavil krhek spoj lucidnih pop pesmi v spoju tradicije, digitalnega odmeva sodobnosti in pritajenega hrupa vsakdanjosti, sta Afrirampo v svojem nastopu očarali z mešanico orgiastičnega rocka z izpostavljenimi klišeji vred, triakordnega punkanja, ritmičnih prevračanj kozolcev in brezskrbnega eklekticizma, značilnega za številne sodobne japonske zasedbe.

Oni (kitara, vokal) in Pikacyu (bobni, vokal) sta v karieri v samozaložbi in domačih ter mednarodnih kanalih izdali vsaj pet plošč, med katerimi je najbolj odmevna zadnja stvaritev, plošča Kore Ga Mayaki Da, izdana v serijalki New Japan založbe Johna Zorna Tzadik. Na koncertu sta tako ob kostumih in kar na licu mesta nagrabljeni scenografiji predstavili doberšen del te plošče, ki je polna naivnih pop melodij, nerodnih členjenj struktur, hipnotičnih kitarskih izletov in napevov, ki so krasili njun nastop, podkrepljen z elementi performanse, igrive teatralnosti, ki še dodatno izpostavlja brezskrbno infantilnost in diletanstvo. Če na ploščah duet deloma izpričuje hrupni odmev newyorškega no wavea iz poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let ter radikalno preteklost zasedb iz svoje regije, denimo Boredoms, Omoide Hatoba in številnih drugih, v živo vse skupaj izpade manj surovo, deloma tudi manj prepričljivo. Vendar gre slednje pripisati dejstvu, da Afrirampo v živo zvenita dosti bolj preprosto, s prepletom vokalov in z nerodnimi melodijami, ki spominjajo na Shaggse, kot garažni bend, ki se z improvizacijo podaja v odprte strukture pesmi. Te pa so tokrat veliko bolj temeljile na razgradnji ritma pesmi, na dialoški fronti bobnov in kitare, ki sicer ne dosegajo intenzivnosti kakih Ruinsov, a vendarle pričajo o dobri glasbeni podkovanosti in arzenalu spontanih domislic. Žal pa se skozi pretirano poudarjanje teatrske, nastopaške dimenzije nastopa ti dialogi razspustijo in ne uspejo vseskozi ohranjati napetosti nastopa, ki gradi na spreminjajoči se dinamiki, izrazju, členjenju rokerske zvočne preteklosti in menjajočih se občutij. Tako smo dobili navihan, igriv koncert, ki je v primerjavi z vsem zvočnim čudaštvom in bizarnostmi, ki smo jih bili deležni iz dežele vzhajajočega hrupa, dokaj normalen, manj odštekan od pričakovanega. Veliko hrupa za nič? Nikakor ne, a glede na reputacijo nabritih babnic, bi bili lahko deležni več ...

Luka Zagoričnik