AKRON/FAMILY, THE ANGELS OF LIGHT

Cankarjev dom, Ljubljana, 9. 10. 2005

Osem let je minilo, odkar je Michael Girá nazadnje nastopil v Ljubljani, in prav toliko od razpustitve njegove prejšnje skupine Swans. Takrat se je zavezal, da so Swans zgodovina in da v živo ne bo izvajal svojih starih pesmi. Takoj je nadaljeval samostojno pot in spremljevalno zasedbo poimenoval The Angels Of Light. Ta nikakor ni trdnega članstva, pravzaprav so skoznjo prehajali prekaljeni glasbeniki, ki so se vedno znali (ali so se morda morali) prilagoditi vizijam velikega vodje.

In potem je Michael odkril Akron/Family. Četverico, preseljeno v New York z vseh koncev Amerike. Nad njihovo eklektično mešanico tradicionalnega rocka in folka je bil tako navdušen, da jim je ne le objavil album prvenec pri založbi Young God, ampak jih je vzel za spremljevalno zasedbo. Akron/Family so postali The Angels Of Light.

Koncert v Cankarjevem domu so uvedli prav Akron/Family. Fantje znajo. Že v uvodno skladbo so zlili dva nasprotujoča si pola: ubrano večglasno petje ob pretanjenem obiranju kitarskih strun in zatem v sekundi preskok v disonantni newyorški hrup. V več kot uri trajajočem »ogrevalnem« nastopu so izkazali neverjetno paleto zmožnosti oziroma pristopov, zagotovo so zrasli ob glasbi šestdesetih in sedemdesetih, nekajletno bivanje v New Yorku pa je v njihovo percepcijo že vneslo nekaj bistvenih sprememb. Ko so sprostili vokalne harmonije, so se približali »animaličnemu« razvratu skupine Animal Collective, ko so sprožili vse možne efekte, so z njimi postavili zvočni zid na način kot Black Dice. Ker slabo kaže, da bi katero od omenjenih skupin videli pri nas, so bili Akron/Family krasen približek aktualnega dogajanja v New Yorku.

Akron/Family navkljub žanrskim preskakovanjem ohranjajo avtentičnost, to ni premišljeno post-modernistični ansambel. Fantje delajo s srcem, le taki sestopijo z odra do prve vrste parterja in a capella zapojejo hvalnico svetlobi in vesolju.

Michael Girá ne bi nikoli naredil kaj takega. Do poslušalcev drži distanco, tu je res previden. Ostalo pa je še vedno vprašanje, kako se bodo prilagodili Akron/Family? Bodo vsi skupaj ena skupina - The Angels Of Light ali bo to Michael Girá in Akron/Family? In res, ko mu je počila struna akustične kitare, je za čas menjave prosil Akron/Family, da nas zabavajo po svoje. In obratno: ko so Akron/Family igrali njegove pesmi, so se mu 95-odstotno prilagodili. Tu pač ni veliko prostora za posamične izlete, pesmi Michaela Girája zahtevajo enovit pristop, enotno smer. Še tistih pet odstotkov kitarskih pobegov je že kvarilo celoten vtis.

Delikatna je tudi vloga Michaela Girája samega. Sedaj ko je v ospredju njegov markantni vokal, je lahko moteč vsak odmik od mikrofona. Nekdanjo neizprosno brutalnost je zamenjal s subtilno močjo glasu, ekspresivne skice je preoblikoval v zgodbe. Sedaj odločajo malenkosti, suspenz ima druge poudarke. Nič manj mazohistične kot v nekdanji skupini!

Skratka, nastop bi tekel v kar predvidljivem loku, če ne bi v tretji ali četrti pesmi Michael zavil s poti. Akron/Family so res močna in prilagodljiva skupina. Z njimi je Michael spet odkril »stara« ekstatična vzdušja, prepustil se je toku naraščajočega zvoka, ne toliko na način pulziranja Swansov, temveč z mantrično vnemo nekoga, ki potrebuje vsakodnevno očiščenje. To je bil spet stari, dobri Girá, predan, zamaknjen. Po nizu pesmi iz »samostojnega« obdobja pade zadnja prepreka. Kaj bi obljube, ko se razvnamejo strasti. In prav taka je bila skladba Mother/Father, ja, še iz časa Swansov, tokrat prearanžirana le za tolkala in vokale. Luči v dvorani so še kar neusmiljeno gorele, The Angels Of Light niso nikomur privoščili intime.

Med celotnim nastopom se je Michael opiral na spremljevalno zasedbo, le za sklepno dejanje je prihranil povsem solistično izpoved. In pesem Blind je izpoved, še enkrat dokončno zaokrožena apologija. Samo kitara, glas, besede. Nedvomno veličastno.

Janez Golič