RACHID TAHA

Salam Orient, Szene, Dunaj, 22. 10. 2005

V primerjavi z ljubljanskim shizofrenim in kontroverznim drugogodbenim nastopom iz leta 2002: mnogo bolje, dosledno, profesionalno, utečeno, a nikakor rutinirano in (bognedaj!) korektno, kar nekaj presežkov in kakšna kontroverza, čeprav tokrat brez zabavnih (političnih in poučnih) nagovorov z naglasi, pa tudi kakšen redek spodrsljaj in mili znaki začuda le rahle utrujenosti po več kot leto dolgi, intenzivni svetovni turneji s po 10, tudi več kot 15 koncerti na mesec, ki je verjetno vzrok za občasne (začasne?) spremembe v spremljevalni zasedbi, tako so na Dunaju ob Rachidu vztrajali lutnjar Hakim, ki si je tudi vzel daljši premor poleti, in elektronik Yves (oba že nekje od prve polovice 90. let) ter basist Idris in kitarist Noel (oba nekje od ljubljanskih časov), medtem ko sta bila bobnar in darbukist povsem sveža (vzrok za hiter pospešek v Garab thrachid namesto počasnega stopnjevanja?). V primerjavi z začetki turneje avgusta 2004 v Budimpešti: vsekakor se repertoarju z nove plošče Tekitoi (tretjina nastopa, dve tretjini izbor s preteklih plošč s poudarkom na Divanu) poznata kilometrina in nadgradnja, pa tudi klubsko prizorišče je bilo mnogo prijetnejše in primernejše. A vendar ne tak tour de force kot nastop v Parizu konec leta 1997, v veliki (torej manj primerni?) dvorani Zenith: ah ja, Rachid, le čemu (in kdaj) si silovito, introspektivno, tudi introvertno koncertno (emotivno, družbenokritično) eruptivnost, ki se je vrtinčila od začetka do konca in te (poslušalca) nepreklicno vsrkala vase, ohranil le sem ter tja v drobcih, ki minejo prehitro, ter se začel drugače (ali je bilo tisto tedaj prej izjema kot pravilo?), bolj navidezno, očitno in spogledljivo razdajati avditoriju ter ga pritegovati v komunikacijo tudi s prežvečenimi zvijačami? »Je ne fais pas de social, je fais le concert! (Tole ni družabna igra, temveč koncert!)« je bil izrek koncerta iz Belforta iz leta 1994, od katerega je preteklo že toliko svetovnega trpljenja, pa tudi tako velikanski napredek in prečiščenost glasbenega stilema Rachida Tahe, da nima smisla primerjati.

Skratka, brez primerjav: dober koncert odličnega in izrazitega avtorskega glasbenika (z znamenitimi priredbami vred!) ter prepoznavnega in veščega vokalista (rockovsko, ne arabsko!), obkroženega z izvrstnimi glasbeniki, v prijetnem, intimnem ozračju manjšega klubskega prizorišča, s starostno in narodnostno mešanim občinstvom, med katerim so vendarle prevladovale – ženske ... In še to: nastop (z zamudo?) je nostalgično uvedel DJ Zipflo s starejšimi alžirskimi uspešnicami pop raija, ki so se prav prilegle in verjetno nadaljevale po koncertu v noč. In nikakor ne nazadnje: Rachid Taha – »Alžirec za vse dni, Francoz vsak dan« – ni ne raiman ne izvajalec kuriozitetnega žanra world music, kot verjetno veš, je preprosto sodobni izvajalec in glasbenik s tega sveta s širokimi obzorji, ki samosvoje spaja godbe s poudarkom na alžirskih ter rocku in ki ga je treba nenehno preverjati, vsaj ob vsaki novi plošči, zato upam, da ga bo tudi Ljubljana na odru ugledala še kdaj.

TC Lejla Bin Nur