THE LIVING JARBOE

KUD Franceta Prešerna, Ljubljana, 26. 10. 2005

Le sedemnajst dni po nastopu Micheala Girája, nekdanjega vodje Swansov, v Ljubljani je k nam prišla še Jarboe. Primerjava se je kar vsiljevala, končno je Jarboe poleg Michaela edina še lahko prispevala avtorske pesmi v repertoar Swansov. Če je Michael prišel v spremstvu »angelov luči«, kakor poimenuje vsakično zasedbo, tudi tokratno Akron/Family, si je Jarboe privoščila »negacijo« takšnega razsvetljenja. Scena na odru, podobe in končno glasba je napeljevala kvečjemu na »demone teme« ali kaj podobnega. In res, če se je Michael odrekel izvajanju »tistih starih« pesmi, se Jarboe vse odločnejše vrača v tisto obdobje Swansov, ki jih je najbolje določalo. Michael ji je takrat večinoma »prepustil« le izvajanje liričnih, milozvočnih pesmi, sedaj se je položaj v veliki meri obrnil. Michael je postal malodane folk pevec, zadošča mu že akustična kitara in glas, medtem ko je Jarboe spremljevalno zasedbo »elektrificirala« in za povrh najela kar dva bobnarja.

Vsekakor intrigantno, da je Jarboe v tednu, ko je objavila dvojni CD The Men Album, z njega izvedla natanko eno pesem. Del razlogov odpade na dejstvo, da je ta album Jarboe pripravila v sodelovanju s številnimi gostujočimi glasbeniki, in si pač ne more privoščiti, da bodo z njo tudi na turneji. Lahko bi se odločila za »približke«, v koncertno situacijo preranžirane pesmi z albuma, ampak ne. Raje je preranžirala kar nekaj pesmi iz časa Swansov, dodala nekaj povsem novih in nas z zvokom in pristopom vrnila za kakih 20 let nazaj, v čas, ko so Swansi prvič nastopili pri nas.

Jarboe in njeni so v relativno majhen KUD-ov prostor namestili toliko zvočnikov, da bi z njimi solidno ozvočili tudi petkrat večjo dvorano. Očitno so se odločili, da nam dajo lekcijo. Pulzivni bobni in distorzirana kitara so nam pošteno prevetrili ušesa, globok bas je udaril v želodec. Žal je večji del koncerta prav Jarboe ostajala nekje spodaj, njen glas kar ni prodrl na površje. Sicer pa je bilo njeno ritualno gibanje/ples integralni del nastopa, v vsakem trenutku močno in odločno, zamaknjeno in prizemljeno hkrati.

Spremljevalci obredja so svojo nalogo opravili kvečjemu solidno. Ne glede na to, da je forma na videz preprosta, odločajo podrobnosti. Pri tovrstnih »zaklinjanjih« odločajo rahli zamiki oziroma preskoki. V podrobnostih se skriva dinamika, pogon vse skupine, ki je žal tokratna Jarboejina zasedba ni bila sposobna. Ta dinamika in sproščenost pride šele s kilometrino, ko skupina postane samozavestna, ko si ne »gleda več pod prste«.

Predvsem sklepni del koncerta je bil jasna reminiscenca na Swanse. Kitarist in basistka sta odložila instrumenta in odšla z odra, bobnarja pa sta šele pripravila ritual. Jarboe se je prepustila ritmu, ki se je stopnjeval in stopnjeval in le počasi usihal. Natanko tako kot se je končal nastop Swansov v Ljubljani leta 1986. V dodatku je Jarboe vzpostavila še jasnejšo zvezo z Michealom. On je namreč na pravkar končani turneji prvič po osmih letih izvajal kako pesem iz repetoarja Swansov, tudi posnel jo je še enkrat za skupni album z Akron/Family. Jarboe je takoj odgovorila, nastop je sklenila z izvedbo iste pesmi, Mother/Father, ki je v obeh primerih pomenila vrhunec večera. Le še en dokaz, kako veliki so bili Swansi, in kako jih bo, ne glede na vse, težko pozabiti.

Janez Golič