Antony

Modri angel na zemlji

Glas, petje je še vedno tisto, po katerem najprej in najlaže ločimo posamezne izvajalce. In Antony ima glas, ki ga ne moremo zamenjati z nobenim drugim. A samo prepoznavnost bi bila premalo, da bi mu – relativno neznanemu – posvetili dve strani v reviji. Ne, v njegovem glasu je precej več.

Da je njegov glas prišel izven dokaj zaprte klubske scene v newyorškem podzemlju, se ima Antony najprej zahvaliti samemu Louju Reedu. On namreč k sodelovanju ne povabi kogarkoli, še manj, da bi ta gost pel Reedove pesmi na Reedovi plošči! To se je najprej zgodilo na studijskem albumu The Raven, posvečenem pesniku Edgarju Allanu Poeju, kjer Antony odpoje odo brezskrbnosti Perfect Day. Kasneje je Lou potegnil Antonyja še na turnejo, in nastop v Los Angelesu je v celoti zabeležen na koncertni plošči Animal Serenade. Ta bi nam še lažje služil za iztočnico predstavitve tega izjemnega pevca in avtorja. Kajti Lou mu je ob nadvse spoštljivem nagovoru prepustil v izvajanje pesem Candy Says, ker da je sam, zaradi zapletene melodije, ni sposoben izvesti tako, kot je to »resnično čudovito« naredil Antony. Če pa malce odstremo ozadje te pesmi in ga obenem soočimo z umetniškimi izhodišči pevca Antonyja, je posredi še vse kaj drugega kakor zgolj »zapletena« melodija.

Pesem Candy Says opeva najljubšo vijolico (drag queen) Andyja Warhola. »Candy pravi, da sovraži svoje telo,« poje Lou Reed na tretjem albumu The Velvet Underground in s tem učinkovito zaobjame čustvovanje in držo do sveta opevane underground zvezde. Candy Darling je v svojem okolju postala simbol takratne dekadence, širšo slavo pa so ji prinesle vloge v nekaterih Warholovih filmih. Bila je eden tistih travestitov, ki so šli do konca. Že v otroštvu se je James počutil kot deklica, se tako oblačil, v najstniških letih zahajal v gej klube in se sploh gibal v sumljivih krogih. Njegovo, pravzaprav kmalu njeno, življenje je teklo v vakuumu, brez posebnih želja in ciljev. Candy, ki so jo zaradi velike priljubljenosti v skupnosti začeli klicati Darling, je umrla za levkemijo, stara niti 30 let.

Podobno osamljen in izoliran je odraščal Antony. Prvih deset let v Angliji, nato v Kaliforniji, kjer se tudi začne njegova glasbena kariera. Pravzaprav je pel v heavymetalskem bendu le zato, ker ga drugi niso sprejeli medse.

Ko se je bilo treba odločiti za visokošolski študij, ni veliko izbiral. Ravno tisti čas, leta 1990, mu je v roke prišel filmski dokumentarec Mondo New York, s prikazom klubske »scene« vseh možnih odpadnikov, ki vsak išče svojo priložnost, svojih 15 minut slave. Mondo New York se sicer veže na osemdeseta leta prejšnjega stoletja, a tovrstno dogajanje se je v podzemlju metropole dogajalo že vsaj od začetka šestdesetih let, s središčem v Warholovi »tovarni«.

Antony se je nemudoma odločil za selitev v New York, le tam je lahko v popolnosti izživel umetniška stremljenja. Vpisal se je na študij eksperimentalnega gledališča, ki mu je koristil toliko kot tečaj pletenja, se rad pošali. Ne, raje je uresničeval zamisli kot zgolj spremljal početje drugih. Ustanovil je gledališko skupino, ki je redno nastopala v vseh mogočih obskurnih prostorih v newyorškem East Villageu. Večinoma po nočnih klubih kabaretnega značaja, v najboljšem primeru na odrih manjših gledaliških dvoran. To je bil ekstravaganten show, kjer so se spolne vloge menjale v vseh možnih kombinacijah. Eno od posebnih točk programa je Antony sam opisal s »hermafroditi iščejo starše na koncu sveta«. Sam je pisal zgodbe za svoje igralce travestite, skladal je pesmi in si izmišljal karseda nenavadne situacije … Kmalu pa je ugotovil, da za tovrstno početje obstaja omejeno zanimanje, pravzaprav so predstave obiskovali le ljudje s »scene«. Odločil se je, da se bo poslej bolj posvetil glasbi. Najprej je nastopal sam ob posnetkih z magnetofona, kasneje je sestavil glasbeno skupino The Blacklips.

Ti so izvajali brutalno, agresivno glasbo, Antony je namreč želel hiter in spontan odziv občinstva. Podobno, kot je sposobna Diamanda Galas, le da ona le z glasom. Galasova je bila velik Antonyjev vzor, na njenem koncertu se je počutil, kot da bi ga prebadala z noži. Spoznal je, da je nekdo lahko močan in pretresljiv le s človeškim glasom. In prav tega je želel izpopolniti, ga postaviti v ospredje umetniškega izraza.

Kot pisec pesmi in igralec v kabaretu je več let posnemal močne glasove, vsakega v določenem obdobju: v mladih letih predvsem Angleže, Marca Almonda, Kate Bush, Boya Georgea, Scotta Walkera, kasneje Billie Holiday, Nino Simone, Otisa Reddinga in Raya Charlesa – dokler ni njegov glas postal prepleten seštevek omenjenih. Unikatno prepoznaven, z mnogoterimi »zveni«, a istočasno ga je že nemogoče reducirati na en sam, določen zgled. Antony je z leti oponašanja našel svoj glas. Manjkal mu je le še pravi motiv.

Že sredi osemdesetih let je bilo v New Yorku močno gejevsko gibanje. Geji so zavzeli lesene pomole ob morju in se v vse večjem številu družili v brezskrbnem prepuščanju toplemu soncu. Tedaj skoraj nihče ni razmišljal o posledicah brezskrbnosti in užitka, kajti v nekaj letih je AIDS dodobra razredčil komuno. To je bila travmatična izkušnja, ki je Antonyja močno prizadela, še bolj pa dejstvo, da ni nihče želel neposredno govoriti o problemu. Večina se je skrila za zid cinizma in ironije.

Antony ni nastopil agitatorsko, s tem bi se omejil, temveč se je odločil svoj glas napolniti s skrajno, neposredno čustveno vsebino. To pa je spolzek teren. Preveč je kvaziizpovedne, posiljene umetne avtentičnosti, preplavljeni smo z velikimi izjavami … Antony je svoj namen našel natanko v isti izumetničenosti, »pretiravanju«, poln je velikih izpovedi – svoje goreče srce bi nam prinesel kar na rokah! Ko tisočkrat prežvečene izjave brez kančka parodije še potencira, jih popelje na novo raven avtentičnosti. S srce parajočim izlivi strasti zagotovo vzbuja mešane, velikokrat odklonilne odzive. Ampak to je davek izziva, ki si ga je zadal. To je še podkrepil z reklom: »Pristnost in upanje sta novi punk.«

Za Antonyja je največji uspeh, ko ljudje zapuščajo koncert s solzami v očeh, takrat ve, da se jih je glasba dotaknila, kajti za Antonyja ima glasba odrešilno vlogo. Tudi njega je že večkrat »rešila«.

Lou Reed je Antonyja spoznal po naključju. Vsake toliko gre namreč v ploščarno in po občutku nabere kup plošč. Antonyjev album je izbral zaradi ovitka. Na naslovnici je Antony slikan v podobi modrega angela, nedolžnega androgina, ki stoji ožarjen z božjo svetlobo na vhodu raja. Pod to nedolžno podobo pa se skriva raziskujoč duh, ki na poti do očiščenja ne izbira sredstev. V pesmi Hitler At My Heart poje »don't punish me for wanting your love inside of me«, in če tu ni dovolj drzen v iskanju lepote v skrajnih grozodejstvih, je tu še eno zanikanje vsake avtoritete v Atrocities: »God visits all lost souls, to survey the damage, we noticed a bonfire, burning in his eyes.« V River Of Sorrow prosi »I am very happy, so please hurt me, I am very happy, so please hit me«, saj le z bolečino pride do razodetja.

Še pred Reedom ga je odkril David Tibet, pevec apokaliptičnega folka iz skupine Current 93. Tibet in Antony sta podobno razseljeni osebnosti, oba brez pravega domovanja, običajnih življenjskih ciljev (Tibet je odraščal na Maleziji, živi v Veliki Britaniji), in od tod njun pogum, drznost raziskovanja človekove psihe, do kod lahko pripelješ razkroj identitete in kako od tod spet sestaviš osebnost. Tibet je večkrat pripeljal Antonyja v Evropo, objavila sta skupni koncertni maksi singel in nenazadnje je Tibet ponudil možnost objave albuma prvenca pri založbi Durtro.

Zaradi snemanja albuma je Antony sestavil novo spremljevalno zasedbo, The Johnsons. Ta je že bolj prefinjena od brutalnih Blacklips, v osnovni sestavi je to godalni trio, okrepljen z bobnarjem, basistom in pianistom, torej v zasedbi sploh ni električne kitare.

Ti glasbeniki imajo nadvse različna izhodišča; igrajo v komercialnih pop skupinah ali so znani v improvizatorskih krogih, igrajo v simfoničnem orkestru, pianist se, na primer, pohvali z več nagradami za mladega glasbenika … Vse te izkušnje pridejo prav, ko aranžirajo skladbe, ki jih sklada Antony, saj ne pozna not. Poje in sklada po občutku, prilagaja se notranjemu glasu. Zaradi potencirane čustvenosti je težko prodrl v »okolju«, ki spoštuje le prevzetno držo. Podobno nasprotje je želel poudariti Steve Buscemi (sicer igralec) v filmu Animal Factory. Antonyja je povabil k snemanju scene, kjer travestit poje zapornikom, ki ga v filmu izžvižgajo. Prizor je v resnici posnet v zaporu in Antony res poje zapornikom, le da so bili ti navdušeni! Steve Buscemi je bil prisiljen dodatno posneti žvižganje in opolzke vzklike.

S filmom se je njegov glas širil, povabila na različne festivale so deževala in celih sedem let je minilo do objave drugega albuma, vmes je Antony objavil le nekaj maksi singlov. Ti so ločene entitete, priložnost za objavo priredb. Na singlu I Fell In Love With A Dead Boy je priredba pesmi Mysteries Of Love Angela Badalamentija in Davida Lyncha, ki (če ne drugega) kaže na Antonyjevo projekcijo vloge pevca v kakem nadrealističnem prizoru Lynchevega filma. V živo rad izvaja pesem Be My Husband Nine Simone in v besedilo vrine odgovor I'll Be Your Wife, kot posledico impersonifikacij v zgodnjih gledaliških vlogah. V teh dejanjih ni sledu ironije, le poskus razumevanje človeka ne glede na spolne opredelitve, to mu uspe tako s podobo kot z neopredeljenim glasom. Na slepo bi glas lahko pripadal temnopoltemu soul pevcu. Ali pevki.

Kajti ameriška tradicija črnske glasbe je imela izjemen vpliv na svetovno glasbo. Šele ko je Antony »dozorel«, ko je dokončno oblikoval glas, je spoznal, da je mnogo dolžan prav temnopoltim pevcem. Šele ko je po dolgih letih ponovno obiskal Anglijo in tam nastopil, je spoznal, kako močno je njegovo petje amerikanizirano.

Po sedmih letih je najprej dočakal ameriško izdajo prvenca in kmalu za tem še dolgo pričakovanega naslednika. Plošča I Am A Bird Now (Secretly Canadian, 2005) morda ne bo zadovoljila vseh, ki jih je do dna srca pretresel Antonyjev prvenec. Namesto dramatičnih obratov tokrat ponuja umirjen ton, ob tresočem petju so v ospredju godala in klavir, in Antonyja tokrat spremlja vrsta gostujočih pevcev.

Nanje se ni želel pretirano obešati, saj prve štiri pesmi na albumu zapoje sam. Šele v 5. pesmi, You Are My Sister, se mu pridruži mladostni idol, Boy George. Ko je Antony pri enajstih letih prvič slišal Culture Club in videl androginega Boya Georgea, se je odločil, da bo pevec. Novodobni folk guru Devendra Banhart je za kompilacijsko ploščo kantavtorskih upov Silver Apples Of The Sun že izbral Antonyjevo koncertno izvedbo pesmi The Lake (po poemi Edgarja Allana Poeja). Tokrat je prispeval uvodne stihe v meditativni Spiralling. Tudi kanadski pevec Rufus Wainwright ni prisoten po naključju, končno si z Antonyjem delita nekaj spremljevalnih glasbenikov. Oba se izvrstno dopolnjujeta, saj ima Rufus podoben krhek, kristalno čist glas. Antony mu je praktično v celoti prepustil izvedbo pesmi What Can I Do? In nenazadnje je tu Lou Reed, kot naročen za izvedbo pesmi Fistful Of Love. Namreč, teme nasilja in spolnosti so stalnice njegovih pesmi, le da sta tokrat z Antonyjem zamenjala vlogi. Sicer trd in neizprosen Lou uvodoma po najstniško sanjari o idealni ljubezni, v nadaljevanju Antony razkrinka slepoto in poudari stranske učinke ljubezenskega razmerja. Tak obrat zahteva ustrezno glasbeno spremljavo, in res vmes posežeta močna pihalna sekcija in Reedova cvileča kitara. Zato pa se album izteče tako, kot se začne. Malodane meditativno, patetično, sentimentalno, in v vsakem primeru nepotvorjeno in odkrito. Kot je neposredno, iz oči v oči, posneta do danes neobjavljena fotografija Candy Darling na smrtni postelji, ki krasi naslovnico albuma.

Janez Golič