Letnik: 2005 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: BIGor

Bambi Molesters

Imeti svoj svet

Redne koncertne gostje naših odrov, skupine Bambi Molesters, ni treba predstavljati z velikimi besedami. Markantna instrumentalna glasba, s katero so odstopili od konvencij in norm surf glasbe in ji dali posebno svežino savskih valov, je izvrstno ujeta na albumih Intensity! iz leta 1999 in Sonic Bullets iz leta 2001, na kateri gostijo Petra Bucka iz R.E.M., Scotta McCaughuyja, Terryja Leeja Hala, Eduarda Martineza iz finskih Flaming Sideburns in Chrisa Eckmana, s katerim so nadgradili sodelovanje v projektu The Strange.

Prvenec Dumb Loud Hollow Twang iz leta 1997 je leta 2003 ugledal prenovljeno luksuzno izdajo. Toda skupino iz Siska bolj kot studijski zapisi odlikuje koncertna izkušnja. Aprila letos se ponovno odpravlja na evropsko turnejo in pred njo je preveč ciljev in glasbenih izzivov, da bi svečano in z veliko trušča slavila deseto obletnico delovanja. Pred njihovim februarskim koncertom v Cvetličarni Mediapark v Ljubljani smo po daljšem času »uradno« spregovorili z vedno skromnimi in iskrenimi člani zasedbe.

Ste klubski bend, nastopali ste tudi na velikih odrih, npr. z R.E.M.

Dalibor: Doslej smo imeli deset koncertov pred 10 do 15 tisoč ljudmi. Velikemu odru se moraš prilagoditi.

Lada: Imeti moraš širino, se pravi, da moraš narediti več korakov. Ne smeš se stisniti skupaj, ker ostane večina odra neizkoriščena.

V zadnjem času se tudi veliki bendi, npr. Bruce Springsteen, stisnejo na velikem odru.

Lada: Njihova prednost je, da so glavna skupina. Ko smo igrali z R.E.M., smo se morali prilagoditi njihovi postavitvi.

Dalibor: Smešno mi je, ko se Springsteen nabije v središče odra, saj bi lahko naredil dvajset koncertov za tisoč ljudi.

Hrvoje: Na velikih odrih moraš imeti tudi čim bolj enostavne skladbe, saj te najbolje funkcionirajo.

Nimate pevca, ki bi pritegoval pozornost kot frontman. Ali je vaš nastop dramaturško zastavljen ali je to prišlo s prakso?

Lada: S prakso.

Hrvoje: Naš seznam pesmi ima vzlet od začetka do konca, le v sredini se malo ustavimo. Le redko ne zadenemo.

Ali zmeraj igrate z listo?

Hrvoje: Da. Poskušali smo tudi brez, vendar se težko dogovorimo. Dinko slabo sliši ...

Lada: To ne pomeni, da se vedno držimo liste.

Dalibor: Ko lista pelje v eno smer, publika pa v drugo, zamenjamo ali spustimo kakšno skladbo. To se dogaja proti koncu koncerta. Na prste ene roke bi lahko naštel koncerte, ko res ni šlo. Ali se nismo ujeli s publiko ali je publika vzela slaba mamila ipd. Zelo čudno je, da kot instrumentalni bend obdržimo pozornost od začetka do konca. Ne trdim, da pritegnemo pozornost vse publike, vendar pa ne gre polovica ljudi za šank, kar se dogaja večini instrumentalnih skupin.

Hrvoje: Zelo me razveseli, ko pogledam predse in vidim koga v ozadju štrleti z glavo iz množice, ki nam posveča pozornost.

Na glasbeni sceni obstajajo žanrske skupnosti, ki poslušajo samo kako zvrst glasbe. Ko pridete v klub, zagotovo občutite v kakšen milje ste prišli.

Hrvoje: Na naše koncerte prihaja publika, ki posluša rock, rockabilly, surf glasbo. To so ljudje, ki poslušajo glasbo, ki imajo plošče doma, ne pa tisti, ki jih nimajo in poslušajo radio.

Ali s svojo glasbo vplivate na ljudi?

Lada: Super bi bilo, če bi lahko vplivali tako, da bi se zavedali, da jim ni treba nositi havajskih srajc. Nič nimam proti, da imajo ljudje svoj slog, a zame so omejene trditve: poslušam samo to in to. Kot če bi trdil, da ješ samo mlečni riž. Kako naj veš, kaj je še dobro, če ne odpreš oči in ušes za še kaj drugega.

Na ploščah imate sodelujoče glasbenike iz R.E.M., s Chrisom Eckmanom sodelujete pod imenom The Strange. Kako ta sodelovanja vplivajo na vas?

Hrvoje: Z vsemi gostujočimi glasbeniki smo predvsem v dobrih odnosih.

Lada: Če ne bi bilo prijateljstva, ne bi bilo sodelovanja. Ne gre za golo sodelovanje, da narediš stvar in greš potem domov. Radi se družimo, gremo skupaj na pijačo in iz tega naredimo sodelovanje.

Torej ne gre za tista sodelovanja, ko prilepiš imena na ploščo za marketinško reklamo?

Dalibor: Med marketingom na Hrvaškem in marketingom v evropskih okvirih je razlika. Na Hrvaškem ne potrebuješ posebnega trženja, ker ni veliko skupin. Gre za standardno trženje: novice in najave. Pojavljanje na televiziji in v časopisih bi moralo imeti težo. Odločitev urednika, da te predstavi v neki oddaji, bi morala biti smiselna, morala bi imeti svoj pomen. Žal pa ne obstajajo uredniški kriteriji in ni dobre selekcije.

Televizijsko spremljanje dogajanja je največkrat usmerjeno v promocijo plošče. Ko izide plošča, se bend pojavi na TV in potem ga dolgo ni.

Dalibor: Ob izidu plošče The Strange je založba Dancing Bear zahtevala od nas zgodbo, saj je marketing zgrajen tako, da mora biti tudi senzacija. Mi nimamo posebne zgodbe. Poudarjalo se je naše prijateljstvo s Chrisom, to je povsem irelevantno. Pomembneje je, ali si dobro poslušal ploščo.

Lada: Založništvo funkcionira zelo podobno kot prodaja dezodorantov ali krompirja ...

V zadnjem času tudi majhne založbe predstavljajo lastno produkcijo z veliko promocije, podobno kot velike.

Hrvoje: Ves glasbeni marketing je prepoln senzacionalizma, da bi le vsi mediji pospremili nov izid, vendar z vso to promocijo izgori želja za albumom. Na drugi strani pa izide kakšna plošča brez posebnega marketinga in je v celoti spregledana. Ljudje dojemajo stvari tako: pogosteje si v časopisih, boljši si. A to sploh ni res! Intervjuji niso zato, da se kar nekaj govori. V večini primerov te sprašujejo o povsem nepomembnih stvareh. Zakaj bi morala neka prodajalka vedeti, katera hrana mi je všeč.

Ko smo že pri tem, koliko ur pred koncertom jeste?

Hrvoje: Dve uri prej, to je pravilo. (smeh) Zgodilo se nam je, da smo zamujali in smo jedli tik pred koncertom, to se je poznalo v igranju. Ne smeš jesti tik pred koncertom.

Potovanja so sestavni del turneje. Ali so utrudljiva?

Dalibor: Zelo pomembno je, kako je turneja organizirana. Na prvi nemški turneji smo potovali cik-cak. Danes smo bolj izkušeni in turneje so bolje organizirane. Vsak večer moraš najti dovolj energije, da ne oddelaš koncerta, ampak ga odigraš.

Hrvoje: Tista ura koncerta je najpomembnejši del dneva. Po nabrani kilometrini smo se zelo spremenili. Ne ukvarjamo se več z vprašanji, kje bomo spali, koliko ljudi bo na koncertu, ali bomo dobili denar. Bo kot bo. Najpomembnejše je priti na oder z največ energije.

Lada: Pot v kombiju je hibernacija. Ne izgublja se energija za nič.

Zdaj ste pri nizozemski agenciji Paperclip. Kaj pričakujete od tega sodelovanja?

Lada: Z njimi prvič sodelujemo. Podpisali smo pogodbo za šest mesecev in zdaj smo v poskusnem obdobju. Paperclip je član European Booking Network in za poskus gremo na tri tedne in pol dolgo turnejo.

Hrvoje: S to turnejo gremo nekaj stopnic višje.

Lada: Na dosedanjih nemških turnejah smo se vedno vračali v iste kraje. Po 4- do 5-krat smo igrali v istem kraju, kjer je na koncert prihajalo 150 ljudi. Treba je iti naprej, zato želimo igrati v prostoru, kamor bo prišlo 250 ljudi.

Hrvoje: Zgodilo se nam je, da smo v kakšnem mestu srečali ljudi, ki so trdili, da bi bilo bolje igrati v drugem klubu, kot smo igrali.

Lada: To je bil tudi osnovni razlog za zamenjavo agencije. Ob Nemčiji, ki jo že dobro poznamo, gremo prvič v Skandinavijo. Sodeč po spisku klubov, gre za dobre prostore.

Ali Bambi Molesters živite od glasbe?

Dalibor: Ona dva živita (kaže na Lado in Hrvojo, op. BIGor).

Hrvoje: Midva z Lado sva par in jima vzameva pol denarja. (smeh)

Dalibor: Ne bi mogel, pravzaprav ne želim živeti od glasbe. Skupaj smo deset let in stvari se zapletajo. Vedno več je koncertov. Zamisli si, da moram živeti od plošč. To bi bil prehud pritisk. Preveč bi razmišljal, ali se bodo dobro prodale ali ne. Nisem obremenjen s številom prodanih izvodov ali s številom odigranih koncertov. Boljše je odigrati deset koncertov za tristo ljudi kot pa sto pred sto ljudmi. V bistvu je učinek skoraj isti, najpomembnejše je, da te vidi čim več ljudi.

Ali se vam ne zdi, da se pretirano išče inovacija v glasbi?

Vsi: Da!

Lada: Inovacija za vsako ceno, inovacija zaradi inovacije ...

Hrvoje: Večina dobrih pesmi je enostavnih.

Dalibor: Skozi zgodovino so šli številni skromni bendi, ki so pustili zelo globoko sled in prinesli nov zvok.

V dokumentarcu Backstage Pass ste povedali, da nekateri kitarski vložki izvirajo iz afropopa.

Dalibor: To je kot pri pisanju knjig. Bolj kot si načitan, bolje pišeš knjige. Naposlušanost je zelo pomembna za igranje. Ne za to, da bi zavestno vzel kos afriške kitare. Bolj gre za to, da poslušanje pusti sledove in tudi določi slog. Vsi imamo drugačno glasbeno ozadje. Vprašali so nas, zakaj smo dobri ali po čem se razlikujemo od drugih. Tega ne moreš definirati. V bendu mora biti kemija, da si dober.

Koliko je intuicije na snemanju? Zagotovo se med snemanjem porajajo nove zamisli?

Hrvoje: Takšni trenutki so mi najljubši. Pri snemanju smo zelo pazljivi, da takšne utrinke diskretno vtkemo v pesmi. Velikokrat smo zadeli in naredili nekaj več. Tako je bilo na snemanju The Strange s Philom Brownom, ki je ujel vsako podrobnost. Vsako snemanje odgrizne kakšne elemente, to se v tem primeru ni zgodilo. Bila je odlična izkušnja.

Kakšna je bila razlika med snemanjem The Strange in vašim solističnim albumom, katerega surove posnetke ste poslali v miks v Ameriko?

Dalibor: Ko smo šli delat Sonic Bullets, ni bilo znano, v kateri skladbi bosta igrala Scott in Peter Buck. Vse stvari smo delali kot končni izdelek. Nismo jim puščali delov, ki bi jih zapolnila. Te stvari tako ali tako igramo v živo brez njiju in plošča se mora razlikovati od koncertne izvedbe. Na plošči so lahko odlične pesmi, ki pa v živo sploh ne pridejo do izraza. Nekatere skupine imajo odlične plošče, vendar pa v živo niso tako prepričljive.

Ali je to povezano s tehnologijo?

Dalibor: Da! Na snemanje The Strange sem prinesel tri ojačevalce in na koncu sem uporabljal samo enega. Lahko bi porabil tri dni, da bi našel pravi zvok – in na koncu bi verjetno dobil katastrofalen zvok. Danes imaš še ta profesionalna orodja, s katerimi miksajo sto dni. Nepisano pravilo je, da med vsemi miksi skoraj zmeraj vzameš prvega. Pred snemanjem The Strange smo razmišljali o uvedbi dodatnih glasbil, vendar pa tega proračun ne bi prenesel. Bolj iskreno je bilo narediti navadno rokenrol ploščo, zato mogoče za ljudi plošča ni privlačna. Pristop je bil starinski. Nismo manipulirali s produkcijo. Vse te naše skladbe lahko odigraš z dvema kitarama. V našo glasbo je težko posegati s hudimi producentskimi posegi, saj v studio prihajamo z 80% dokončanim gradivom. Pred kratkim sem poslušal spet Buzzcocks: v njihovi glasbi je velika razlika med skladbami iz let '77 in '78 ter tistimi, ko je uletel Martin Hannett, ki je bil v tistem času zelo popularen producent in je delal npr. z Joy Division. Iz njih je hotel narediti nekaj, kar niso. Zgodila se je katastrofa, preproduciral je stvari in ubil je bend. Bend je prilagodil sebi, in to zame ni dober producent. Zame je dober producent tisti, ki zvesto prenese bend na trak, morda mu lahko doda 10 % svojega.

Lada: Produkcija ne bi smela biti pomembnejša od skladbe. Iz skladbe je treba potegniti najboljše, ne pa da bolj slišiš produkcijo kot samo pesem.

V zadnjem času veliko govorimo o instant produkciji in da večina plošč zveni enako, čeprav se to pojavlja v vsakem obdobju. Kako gledate na izvajalce, ki so narejeni po instant kopitu, ko nekdo stoji za njimi?

Lada: Zame sploh ne obstajajo! Sam izbiraš stvari, ki ti pridejo v zavest, in sam ustvarjaš lasten svet, v katerem živiš. To ni moj svet! Pravkar je potekalo nominiranje za porin in kot glasovalno telo smo dobili formular. Na njem je tudi kategorija “novi izvajalec”. Med izpolnjevanjem sem naletela na imena, ki jih sploh ne poznam, čeprav so po časopisih. To ni moj svet! Njihov svet je svet, v katerem ti nekdo dopoveduje, da je resnica laž. Kot v 1984: Svoboda je suženjstvo! V mojem svetu to ne obstaja. Zame je laž laž, resnica resnica, ne me nategovat!

Dinko: Bravo!

Hrvoje: Rad bi, da bi videli ljudi, ki stojijo za njimi. Mladi, ki so se prijavili na vse te televizijske avdicije, so prišli v slabo družbo. Rekli so jim, da morajo delati tako, potem je prišel stilist, ki je rekel, da se mora obleči tako. Ko desetkrat sprejmeš takšna pravila igre, to postane resničnost. Zelo mi jih je žal, saj verjetno imajo glasove, svoje talente in stališča, vendar so s temi tipi ustvarili lažno sliko. Postali so laž tipov, ki stojijo za njimi. In najhuje je to, da visoko vihtijo zastavo, ki sploh ne obstaja.

Danes je vedno manj identitete, izgublja se karakter. To se konec koncev vidi tudi v oblačilih, ki jim jih nadenejo stilisti.

Lada: Pred časom smo veliko razglabljali, kakšna naj bo naša podoba na odru. In težava, na katero naletiš pri stilistih, je, da oni sploh nimajo identitete, da sploh nimajo pojma o glasbi. Ne morejo se ukvarjati z glasbeniki, ker nimajo pojma, kaj narediti, če jim rečem, da morajo obleči Dinka v Slya Stona. Vame bodo bledo buljili, ker nimajo pojma, kdo je Sly Stone.

Dinko: Brez veze!

Dalibor: Še večja tragedija okoli vsega tega je, da se to dogaja na tržišču, kjer se CD-ji sploh ne prodajajo. Razumem, da ima Britney Spears stiliste. Za to lahko plača, to je pravzaprav opravičilo. Podobna zgodba je s spoti.

Dalibor: Ja, veliko je bendov, ki sploh nimajo plošče, imajo pa spote.

Hrvoje: Mi vso zadevo v zvezi s spoti prepustimo tistemu, ki spot dela. Edini kriterij, ki ga postavimo, je, da se dela na filmski trak. Ugotovitev pa je, da si za spot dal pol toliko denarja, kot si ga dal za ves album – in da se spot zavrti 5- do 10-krat.

Dalibor in Lada: Preveč si rekel!

Dalibor: Temu se danes reče singel. Ko izdaš album, narediš spot, da bi te vrtel radio. Če nisi naredil spota, te po radiu sploh ne bodo vrteli.

Lada: Najbolj nora je nalepka na novem albumu, ki sporoča, da je na njem tudi hit singel. Kakšen hit singel, če je to danes izšlo? Zame je hit singel nekaj, kar se vrti pet let.

Dalibor: Gre za preslikavo ameriške scene z močno mrežo college radijskih postaj. Danes ima v Ameriki večino radijskih postaj v rokah korporacija, ki odreja, kaj naj se vrti. Danes ni več tako, da bi nekaj postalo hit zato, ker je dobro. Ko nas vprašajo, kaj se bo zdaj zgodilo z našim albumom, ki ga je izdal Warner, odgovarjamo, da se ne bo zgodilo nič, saj ni nikogar, da bi investiral denar, s katerim bi koga kupil, da bi to vrtel. Kdor več vloži, ta se bo več vrtel.

BIGor