Bo Diddley

Kitarski violinist

Chicaška založba Chess je v petdesetih letih ustvarila temelje tistemu, kar danes pojmujemo kot sodobni blues. Pod streho je sprejela neverjetno široko paleto ustvarjalcev, ki so črpali bodisi iz louisianskega »močvirskega« izročila bodisi iz misisipijske tradicije. Med njimi so Howlin' Wolf, Muddy Waters, Willie Dixon, Chuck Berry, Little Walter Jacobs in Bo Diddley, ki je poleg Berryja imel največji vpliv na razvoj bluesovske kitare v drugi polovici 20. stoletja.

Bo Diddley, s pravim imenon Ellas Bates, se je rodil 30. decembra 1928 na kmetiji pri mestu McComb, Misisipi, ZDA, v podeželskem predelu Pike County, zelo blizu meje z Louisiano. Posvojila ga je materina sestrična McDanielova in privzel je njen priimek. Sredi tridesetih let so se McDanielovi preselili v Chicago in tam se je Ellas učil igranja na violino, celih 12 let. Za božič 1940 je dobil kitaro, takrat pa se je tudi začel predstavljati kot Bo Diddley (»Nimam pojma, kaj pomeni to ime!«). Nekaj časa se je spoprijemal tudi z bobni in rad je govoril, da igra kitaro, kot bi igral bobne, čeprav so dolga leta violine bolj prisotna v njegovi kitarski desnici in v njegovem slogu igranja čez vse strune.

Glasbena kariera Boja Diddleyja se je začela spomladi 1955, ko je dva posnetka, Uncle John in I'm A Man, odnesel na založbo Chess. Poprej je desetletje igral na ulici in v klubih, omenjena posnetka pa so zavrnile domala vse lokalne založbe. Leonard in Phil Chess, lastnika založbe Chess, ki je takrat med drugim dobivala zalogo tudi od Sama Phillipsa iz Memphisa (ta je snemal lokalne talente in potem bratoma prodajal posnetke, tako je k Chessu prišel denimno Howlin' Wolf), sta predlagala, da Diddley pesem Uncle John prilagodi »svoji osebnosti«. Diddley je ponovno posnel obe pesmi in založba Chess je marca 1955 izdala prvo malo ploščo Bo Diddley/I'm A Man pri podružnici Checker Records. Obe pesmi sta imeli značilen diddleyjevski zvok, kjer je prišla v ospredje tolkalska sekcija s tomtomi in marakasom[1] (Clifton James in Jerome Green), nadgrajena z »violinsko« kitaro[2] Boja Diddleyja, katerega igranje je temeljilo na nekaj preprostih rifih, ki so kot vložki popestrili ritmično dogajanje.[3] Njegove rife so dopolnjevale orglice Billyja Boya Arnolda. Splošna slika najboljših pesmi Boja Diddleyja pusti vtis, da gre za nekakšne »ritualne« pesmi, neworleanške vudujske zarotitve. Diddley je o svojih koreninah povedal tole:

»Sem temnopolti Francoz, Kreolec! Vsi moji ljudje so iz New Orleansa, močvirske dežele – Francozi, Afričani, Indijanci, cel gemišt. Od tod prihaja moja glasba, iz tega gemišta!«

Mala plošča Bo Diddley/I'm A Man je prav kmalu prišla na prvo mesto riteminbluesovske lestvice in postala ena najvplivnejših plošč zgodnjega obdobja rokenrola; šlo je za posnetka, ki sta močno vplivala tako na generacijo glasbenikov poznih petdesetih let (Buddy Holly, Johnny Otis[4]) kot tudi, in to še prav posebej, na tako imenovano »britansko invazijo« šestdesetih let (Rolling Stones, Animals) in prek nje na celo vrsto poznejših izvajalcev. Bob Dylan na nastopih še vedno igra Hollyjevo Not Fade Away, ki jo je neposredno navdihnil Diddley, Diddleyjeve pesmi (recimo Mono) je prav programsko preigraval Bruce Springsteen in diddleyjevske ritme zelo na široko inkorporiral v lastno glasbo, denimo na plošči Born To Run (Columbia, 1975) v pesmi She's The One. Boja Diddleyja najdemo tudi v glasbi Whojev (Magic Bus), pa pri Ericu Claptonu (Before You Accuse Me), Iggyju Popu, Georgeu Thorogoodu, Smithsih …

Zgodaj leta 1956 je na četrto mesto riteminbluesovskih lestvic prilezla Diddleyjeva pesem Pretty Thing, ki je še utrdila vpliv pesmi Bo Diddley in I'm A Man, v rokavu pa je imel že dodatne ase za nadaljevanje »diddleyjevskega« mita – do konca petdesetih let je v duhu svoje prve uspešnice ustvaril še pesmi Diddley Daddy,[5] Hey Bo Diddley in The Story Of Bo Diddley, ki so samoustvarjeni mit osebe Boja Diddleyja popeljale še malce dlje, vse do samoironije v zadnji pesmi.

Vendar se je po uspehu pesmi Pretty Thing za tri leta diddleyjevski pohod na lestvice končal. Diddley je vmes ustvaril nekaj klasik, ki pa, čeprav izjemno vplivne, niso dosegle vidnejšega komercialnega uspeha, vsaj ne v njegovi izvedbi. Med njimi so Who Do You Love (1956), Bring It To Jerome, Before You Accuse Me in Mona. S prvo se je Diddley pravzaprav najbolj približal chessovskemu bluesovskemu arhetipu besedila, poslušalstvu znanega iz Berryjeve Johnny B. Goode ali Hoochie Coochie Man, ki jo je izvajal Muddy Waters, napisal pa Willie Dixon. Diddley je louisiansko okolje obeh omenjenih pesmi zamenjal z jugozahodom, pesem pa premore izjemno zanimivo podobje bodečih žic, domovanj, prirejenih iz skrivališč kač klopotač, in dimnikov, ki so pravzaprav lobanje. Takole pravi:

75 kilometrov sem prehodil po bodeči žici, kobro sem si zavezal namesto metuljčka, ob cesti imam čisto novo hišo, adaptirano iz klopotačinega skrivališča. Na vrhu je nov dimnik iz človeške lobanje, zdaj pa se sprehodi z menoj, Arlene, in mi povej, koga ljubiš?[6]

Medtem ko v pesmi Bo Diddley prevladujejo tolkala, Diddley v Moni obrne zvočno sliko in pripelje v ospredje kitaro. Obrne tudi izpovedno pozicijo – mačistično pozo zamenja prošnja hrepenečega ljubimca, ki se ne boji priznati čustev. Tako je Diddley že v zgodnjem obdobju obdelal obe varianti klasične bluesovske izpovedi, tako »You know where your place is, woman«[7] kot »I need you baby«. V pesmi Before You Accuse Me pa se spogleda tudi z biblijsko tematiko, čeprav na »klubski« način. Kristusova izjava, da naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen, se zrcali v verzih: »Preden me za karkoli obtožiš, dobro sebe poglej!« Danes bi temu rekli tudi: pometi najprej pred svojim pragom!

Leta 1959 je Bo Diddley doživel ponoven večji komercialni uspeh na lestvicah s pesmijo Say Man, ki pa je bila tudi njegov zadnji res velik komercialni dosežek. Prišla je med prvih dvajset na lestvicah popa in na tretje mesto riteminbluesovske lestvice. V pesmi so prevladovali latinski ritmi – iz jedra Diddleyjeve glasbe so to pot prišli v ospredje zvočne slike. Leta 1960 mu je uspel preboj med prvih dvajset ritma in bluesa s pesmijo Road Runner, katere značilnost je bil »avtomobilski« zvok kitare, in zdaj že vsem, tudi tistim, ki se sicer ne navdušujejo nad glasbeno zgodovino, znani »biip biip«, predvsem zato, ker naj bi navdihnil risani lik kojota in dirkaške ptice. Poleg Road Runnerja je v šestdesetih letih Diddley prišel na lestvice med drugim še z Dixonovo You Can't Judge The Book By It's Cover in, leta 1967, s pesmijo Ooh Baby, ki je bila s sedemnajstim mestom na riteminbluesovski lestvici in oseminosemdesetim na lestvici popa zadnja Diddleyjeva mala plošča na lestvicah.

Bo Diddley je za Chess snemal do leta 1974, med drugim je v sedemdesetih letih posnel dva zanimiva albuma, Where It All Began (1972) in London Sessions[8] (1973). V sedemdesetih in osemdesetih letih je igral na raznih festivalih bluesa, kot predskupina The Clash in večkrat tudi v družbi Keitha Richardsa in Rona Wooda. V devetdesetih letih in v novem tisočletju ostaja koncertno aktiven. Prejel je tudi nagrado za življenjsko delo Rhythm and Blues Foundation's Lifetime Achievement Award, s Chuckom Berryjem pa sta bila sprejeta v Rock'n'Roll Hall Of Fame takoj, ko so jo ustanovili. 27. aprila prihaja v ljubljansko Halo Tivoli.

Matej Krajnc

Viri:

George White: Bo Diddley – Living Legend, Sanctuary Publishing Ltd., 1998

Bo Diddley: His Best, Universal/Chess, 1997

Spletna stran: Bo Diddley: The Originator, members.tripod.com/~Originator_2

Priporočena diskografija:

The Chess Box (Chess, 1990; 2 x CD)

Tales From the Funk Dimension 1970-73: Drive By Bo (Raven, 2004)

Where It All Began (Chess, 1972)

The Bo Diddley London Sessions (Chess, 1973)

Opombe:

1 Kombinacija hambonejevskih ritmov ritma and bluesa štiridesetih let in ritmičnega jedra latinske glasbe.

2 Najbolj slavne so sicer njegove po naročilu izdelane kvadrataste kitare znamke Gretsch; sprva je sicer uporabljal še kitare »normalnih« oblik – pozneje je divjim dizajnom dodajal še najrazličnejše »priponke«, denimo ritem mašino, gl. sliko.

3 Ritmi, ki jih je Diddley na kitari proizvajal z desno roko, so pozneje vplivali na najboljše kitariste soula in funka, z besednjakom je bil tudi nekakšen prapredhodnik rapa in hiphopa, pri tem je hkrati obdržal vse mačistične značilnosti »umazanega« chessovskega bluesa, kot sta ga izvajala denimo Howlin' Wolf in Muddy Waters. Ta zadnji je že poleti 1955, kmalu po izidu prve plošče Boja Diddleyja, posnel nekakšno svoje »dopolnilo« pesmi I'm A Man; to je bila Mannish Boy, v kateri je še potenciral mačistično držo chicaškega bluesa petdesetih let. Kar zadeva mačizem, je treba biti pri Boju Diddleyju previden – kljub pozi je bil prvi med kolegi bluesmani, ki je imel v spremljevalni skupini kitaristko.

4 Gre predvsem za pesem Willie And The Hand Jive; pri nas jo je za album Bivše in bodoče (DOTS, 1995) priredil Tomaž Domicelj z naslovom Lili, rum in čaj.

5 Najdete jo tudi na komercialno najuspešnejši plošči Chrisa Isaaka, Heart Shaped World (1989); na Diddleyjevem izvirniku je glasovno pomagala vokalna skupina The Moonglows, ki je tudi snemala za Chess in posnela nekaj antologijskih pesmi doowopa in popa, denimo Sincerely, Blue Velvet in Ten Commandments Of Love.

6 Variacije tovrstnega besedišča najdemo med drugim tudi v pesmih Boba Dylana (npr. Hard Rain's A-Gonna Fall) in Toma Waitsa (njegova bluesovska glasba iz sedemdesetih let in »zarotitveni« eksperimenti po letu 1983 bržkone marsikaj dolgujejo med drugim tudi glasbi Boja Diddleya).

7 Med drugim nam je ta drža znana iz mnogih ponarodelih bluesov, denimo World Gone Wrong in Delia, poznamo jo tudi iz uspešnice Raya Charlesa, I Got A Woman (Atlantic, 1955).

8 Velika Britanija je v šestdesetih in sedemdesetih letih pomenila raj za pionirje rokenrola in staroste bluesa; poleg Diddleyja sta album London Sessions posnela tudi Chuck Berry (na njem najdete njegovo edino pop uspešnico št. 1, pesem My Ding A Ling, pa tudi nekatere zanimive bluese, denimo Have Mercy Judge) in Howlin' Wolf.