Chris Eckman

Glasbeni vagabund z domom v Ljubljani

Pred dobrimi desetimi leti, leta 1994, je seattelska skupina Walkabouts prvič nastopila pri nas. Zadnja leta pa kitarista in pevca te skupine Chrisa Eckmana redno videvamo na ulicah prestolnice, po katerih hiti v enega izmed ljubljanskih studiev. Velika množica glasbenih navdušencev ga je nazadnje videla kot posebnega gosta R.E.M. na koncertu v Hali Tivoli, le dva tedna kasneje pa je z gosti (Jani Hace, Runjoe, Žiga Golog, pevski zbor Čarnice, Hic et Nunc) predstavil solistični album The Black Field v KUD Franceta Prešerna. Tedaj se je utrnila želja po pogovoru.

Zadnja leta živiš v Ljubljani. Zdi se, da si se že prilagodil.

Marca bo tri leta. Zdi se mi, da je minilo zelo hitro. Ko se človek stara, teče čas veliko hitreje. (smeh) Potreboval sem kar nekaj časa. Živeti tukaj sem se sicer takoj navadil. Mesto mi je všeč, sklenil sem nekaj prijateljstev, moja žena je od tod, kar je bistveni razlog, da sem tu. Po glasbeni plati pa sem navajen okoli sebe imeti skupnost, ne le bend. V dvajsetih letih kariere sem se navadil na vse reči, ki spadajo zraven – ko potrebuješ določeno opremo, veš točno, kam iti po njo, ko potrebuješ pihalca na rog, veš, koga poklicati. Tovrstne reči so mi tu vzele več časa. Srečal sem veliko dobrih ljudi in pomagali so mi potopiti se v sceno. Pa ne da bi hotel biti del glasbene scene, bolj del glasbene skupnosti, saj tukaj delam v številnih glasbenih projektih, zato to potrebujem. Mislim, da se je to prvič pokazalo s koncertom v KUD Franceta Prešerna.

Govoriš o gostih?

Ja, končno sem se počutil, da sem tukaj kot glasbenik. Tu sem že nekaj časa, toda ker veliko potujem, se težko vključim. V Sloveniji sem tri, štiri tedne, potem odpotujem za štiri, se vrnem za dva ... Problematično, za povezovanje z ljudmi. Tri leta sem potreboval, zdaj pa čutim, da končno gradim nekaj zase.

Ali se ti zdi, da si glasbeni vagabund?

Nočem biti domišljav, a če si mednarodno uveljavljen glasbenik, si pač vagabund. To pomeni, da se neprestano premikaš v svetovnem merilu. Pri tej vrsti dela se temu ne da izogniti. Nekaterim znese, drugim ne. V nekaterih obdobjih življenja sem resnično užival v potovanjih, zdaj pa skušam svoje obveznosti seliti sem.

Govoriš o projektih, kot je Strange, delo s Philom Brownom?

Ja, a Phil ni bil prvič tukaj zaradi Strange. S Philom sem že delal v dveh drugih projektih. Sodelujem v številnih projektih, ki jih ljudje ne opazijo, saj gre za sodelovanja, kot je recimo s skupino iz Švice. Tu so bili že dvakrat, pa tega nihče ne ve. Trenutno delam s poljsko skupino, tudi oni pridejo delat sem. Prijatelj Steve Wynn prihaja, Willard Grand Conspiracy spet pridejo. Tu ustvarjam neke vrste glasbeni center. (smeh)

Kako pomembna so prijateljstva, sodelovanja in potovanja za tvoje napredovanje v glasbenem pomenu?

Dobro vprašanje. Tako se napreduje! Nisem nekdo, ki bi posedal doma in poslušal svojo glasbo. To počnem samo, ko jo delam. Zelo me zanima, kaj delajo drugi, tako ne zaidem v slepo ulico. Seveda imam svoj slog, nočem biti tako širok, da bi me vsi občudovali. Navezujem se na početje drugih, srečen sem, da lahko z njimi sodelujem, in zdi se mi, da me imajo radi kot sodelavca. Za sodelovanja verjetno potrebuješ poseben talent. Nekateri so odlični umetniki, sodelovanja pa jim ne znesejo. Ena od mojih odlik pa so prav sodelovanja.

V zadnjem času veliko delaš s Hic et Nunc. Lahko pričakujemo podoben projekt, kot je Strange?

Ne, ne morem sodelovati v tisoč projektih! V bistvu je to dober primer, kako zadeve tečejo. Bambi Molesters so me povabili, naj za njihov album odigram akustično kitaro. Po eni uri sem se znašel za mikrofonom in pel na instrumentalni surf komad. Tako naj se stvari dogajajo! Vse preveč je načrtovanja, razmišljanja, kaj bi bilo dobro. Veliko lepše je, ko ljudje začutijo to naravno sorodnost in se kar zgodi. Enako čutim do Hic et Nunc, vendar pa Bambi Molesters niso imeli pevca, zato sem postal pevec za projekt Strange. Bruno pa je odličen pevec, vesel sem, da jih lahko produciram, postali smo tudi prijatelji, a ne potrebujejo me v bendu. Igral bom orgle na njihovih koncertih, tako kot na albumu, imeli bomo koncert v Ljubljani.

Katero sodelovanje bi v karieri označil za najpomembnejše doslej?

To so gotovo Walkabouts. To je sodelovanje, ker je bend, bend pa je sodelovanje. Oni so temelj vsega, kar počnem. Vse, kar lahko počnem zdaj, je prišlo ven iz Walkabouts in še vedno me zanima delo v tej skupini.

Kako sploh delate? Ti si v Ljubljani, oni v Seattlu?

Težko je. Pred Ljubljano sem živel celo na Portugalskem, tako da že zadnjih šest let ne živimo v istem mestu, a smo vendar produktivni. V tem času smo izdali štiri plošče, to pomeni, da nas razdalja ne onemogoča pri delu. Moramo pa biti usmerjeni v delo, razmišljati vnaprej, kateri meseci so prosti in kateri ne. V bistvu gre za naravni razvoj. Šli smo tudi skozi obdobje, ko smo skoraj vsi živeli v isti hiši in imeli prostor za vaje v kleti. Ko si sredi 40. let, pa tako ne gre več. To vrsto rokenrola zamenjaš z novim, tedaj ali bend razpade ali pa se zgodi kaj drugega. Veliko bendov to evolucijo preživi, ni jim treba, da živijo pod isto streho, hodijo na iste zabave in pijejo vsak večer v istem baru. 20 let se tega ne da početi. Ker pa vsa skupna doživetja nosimo v sebi, se ob ponovnih snidenjih vedno nekaj zgodi. Ko se vrata v prostoru za vaje zaprejo, se začnejo dogajati izredne reči. Nobeno drugo sodelovanje ni tako.

Po internetu sem brskal o tebi in tvojem delu. Ugotovil sem, da je o tebi več evropskih kot ameriških zabeležk.

Seveda, Walkabouts smo v drugem delu kariere veliko bolj popularni v Evropi, tu imamo več uspeha in večji pomen.

Ali je za to »kriva« založba Glitterhouse?

Veliko vzrokov je. Leta 1988 smo v ZDA izdali prvo ploščo pri založbi Sub Pop. Takrat se je ravno začenjal grunge. Ko smo izdali tretjo ploščo, so vsi govorili samo še o grungeu. Plošče smo izdajali pri grunge založbi, ki ni imela pojma, kaj bi z nami. Po petih ali šestih turnejah v ZDA smo v začetku 90. let prišli do točke, ko smo razmišljali o razpadu. Recenzije naših plošč so bile vedno pozitivne, v Rolling Stonu, Spinu so bile odlične kritike, a v ZDA moraš na odre in igrati. Mi smo imeli turneje, a kaj ko so bili na koncertih tudi samo po štirje ljudje, v Chicagu jih je bilo 200, stalno so bili vzponi in padci, težko je bilo vzdrževati kondicijo. Na robu obupa smo prišli v Evropo. Dojeli smo, da lahko Sub Pop toliko manipuliramo, da nas pošljejo v Evropo. Tu pa je bilo drugače od samega začetka. Ljudje so v resnici prišli na koncerte. Tu je bil temelj, na katerem smo končno gradili naprej. To nam je dalo zagon, sledila so zelo produktivna leta, ko smo plošče izdajali samo v Evropi. Zadnje plošče so izšle tudi v ZDA, sredi 90. let pa smo izdajali samo v Evropi. Zato na ameriških spletnih straneh ne najdeš veliko prispevkov o nas.

Omenil si Portugalsko. Ali imajo Ljubljana, Seattle in Lizbona kaj skupnega?

Poleg dejstva, da sem v teh mestih živel, mislim, da ne. (smeh) V resnici gre za zelo različna mesta. Ne morem se spomniti ničesar, kar bi povezovalo vsa tri mesta.

Kakšni so bili tvoji prvi občutki o Ljubljani?

Ko smo bili prvič tukaj, smo se imeli dobro. Igrali smo pred skoraj praznim avditorijem Križank, a to ni bilo pomembno, pomembni so bili tisti, ki so bili tam. Bila je lepa izkušnja, veliko prijetnih ljudi smo spoznali. Na tistem koncertu je bilo tudi veliko ljudi s Hrvaškega.

Kako danes gledaš na Ljubljano?

Seveda jo dojemam precej drugače, zdaj mi je nekaj, čemur se reče dom. Ko živiš v nekem kraju, se romantični pogledi po določenem času začnejo izgubljati.

Česa ne maraš?

Vse drugo je še kar sprejemljivo, glasbena scena pa potrebuje veliko izboljšav. Nekaj je reči, ki jih je treba popraviti od znotraj, nekaj je zunanjih. Nekaj je v odnosih, nekaj v osnovnih rečeh, kot je pomanjkanje infrastrukture. Pomanjkanje dvoran! Preproste, normalne dvorane za 400 do 500 ljudi. Zakaj je Ljubljana edina prestolnica v Evropi, ki nima rockovske dvorane za stalno koncertno dejavnost? Vsako noč se mimo Ljubljane peljejo bendi na poti iz Milana na Dunaj. Vem, da je tako, tudi sam sem bil eden od njih. Za Walkabouts ni dvorane, v kateri bi lahko igrali. Zelo verjetno je, da v Ljubljani tudi naslednjič ne bomo igrali. To se mi zdi noro! Že dvakrat smo razprodali Linhartovo dvorano v Cankarjevem domu, ljudje bi nas gotovo prišli poslušat, pa vendar ne moremo najti dvorane, da bi igrali. Ta dvorana ne obstaja, in to je bistvo. Potreben je prostor, ki deluje kot rockovski klub. Ne prostor, ki med drugimi dejavnostmi gosti koncerte. Razumem Vidmarja. Kako naj služi, če mora plačati dvorano, ozvočenje, varnostnike, vse živo? V Cankarjevem domu je treba plačati celo garderoberko! Vse. Stroški so nori. S Kreslinom sva nameravala igrati v Štihovi dvorani. Nočem navajati številk, a bili bi šokirani, če bi povedal, koliko bi naju stalo. Več sva zaslužila v Novem mestu v LokalPatriotu, kot bi zaslužila ob razprodanem koncertu v Štihovi dvorani. Jasno je, zakaj se iz dneva v dan sprašujemo, kje so koncerti. Zelo preprosto je. Ko pa se poglobiš v problem, ugotoviš, da vendarle ni tako preprosto. Mesto ne želi sodelovati. Nihče noče sodelovati, razen nekaj ljudi, med njimi tudi jaz, ki druge dolgočasimo s svojimi govori o tem. Verjamem, da obstaja tudi publika, ki si tega želi, publika, ki se verjetno tega sploh ne zaveda. Tako veliko bi se spremenilo ... Če pomislim samo na to, kako tukaj deluje lokalna scena. Kako gredo bendi v Sloveniji po lestvici navzgor? Igrajo v Orto baru in potem na stadionu za Bežigradom! Absurdno. Ni evolucije. Kakšne možnosti sploh ima bend? Če tukaj začenjaš z bendom in veš, da ni klubske scene, ki bi te podpirala, s katero bi rastel, kaj naj narediš drugega, kot da od začetka ciljaš na največji možni uspeh? Underground za ljudi, ki igrajo že 15 let in životarijo, ni zanimiv. OK, vse to se s klubom za 500 ljudi še ne bi spremenilo, vendar pa bi sceni dalo neke vrste žarišče, ki res manjka.

Kako gledaš na glasbeno skupnost?

Malo možnosti za interakcijo ima. Kje bi se sploh lahko dobivali? Scena je zelo zaprta, za tako majhen prostor je že noro zaprta. Nekaterih ljudi, ki so bili na mojem koncertu, na odru sicer nikoli ne bi mogli videti skupaj. Gre za to, koliko možnosti imajo, da se kaj takega sploh zgodi. Ko spraviš glasbenike za isto mizo in je za njimi že nekaj kozarcev, se na ljubosumje hitro pozabi in ostanejo samo še možnosti in priložnosti.

Veliko je težav v komunikaciji. Eni so komercialni, drugi alternativni in med njimi je meja.

Ta meja je povsod. Bistveno je, kako prilagodljiva je, in tu je res precej neupogljiva. Težko je prehajati sem in tja čez njo. Sredi 80. let je bil Seattle najhujše mesto na svetu za igranje glasbe. V tej obupni, slepi ulici se je nekaj zgodilo. Zato ne verjamem, da spremembe niso možne. Nekaj ljudi se zaveda, kako hudo je v Ljubljani, več ljudi pa je takih, ki se je na hude razmere navadilo, predvsem občinstvo. Pred petimi, šestimi leti tudi v Zagrebu ni bilo dobre dvorane za igranje. Zdaj je tam super. Eden od razlogov je, da imajo dvorane, v katerih se redno dogajajo koncerti. Niso vsi uspešni, ampak to je kapitalizem. Poskusiš in vidiš, ali bo ali ne bo, tako pač deluje sistem. Testirati je treba. V Ljubljani pa ni niti možnosti, da bi poskusili. Prepričan sem, da se tako naredi skupnost. Podobno je bilo v Seattlu, tudi k nam niso prihajali bendi, nismo imeli dvoran. Sredi 80. let so se bendi kar nekaj let vozili mimo na poti iz Portlanda v Vancouver. Zelo stresna situacija.

Ali opaziš kakšno posebnost na naši sceni, med glasbeniki, na ustvarjalni ravni?

Zanimivo je, kako je v različnih slovenskih skladbah najti podobnost, gledano harmonično. Celo v teh razmejenih svetovih, ki si jih omenil, v undergroundu in komerciali, celo v popu so prepoznavni slovenski elementi. Slišim jih, ne vem, ali jih še kdo drug, mogoče sem nor, ampak jih slišim.

Ali lahko koga omeniš?

Ne, govorim na splošno. Zelo pogosto se to dogaja v refrenih, radi imate »velike« refrene.

To je slovanska kri.

Ja, res. Meni se zdijo »uau«, kako jim je uspelo priti od tod do tja? Kaj takega sam ne bi naredil, ampak me fascinirajo.

Delaš tudi kot producent. Kako gledaš na vedno bolj instantno produkcijo, ko bendi zvenijo enako?

Če govoriva o mainstream popu, gre za to, da so ljudje nostalgični za starimi dobrimi časi. Ampak ta del produkcije je bil večinoma vedno zanič, razen v 60. letih, ko je bilo kratko obdobje, ko kravatarji niso točno vedeli, kaj se dogaja. Verjetno se je isto zgodilo v začetku 90. let, z Nirvano in drugimi, čeprav vse skupaj ni bilo tako zelo nedolžno kot konec 60. let. Pop praviloma pomeni instantno produkcijo. Isti ljudje producirajo iste komade. V Los Angelesu, Londonu in podobnih centrih vedno obstaja neka formula, seveda se vedno najdejo tudi umetniki, ki te šablone razbijejo. Enako se dogaja zdaj. Ne zdi se mi nič bolj moteče, kot je bilo pred 20 ali 30 leti. V glasbi obstajajo trendi, ki mi z zvočnega vidika niso všeč, vendar pa lahko tudi v undergroundu pokažem na kup glasbenikov, ki delajo enake napake. Ne gre samo za to, da hočejo narediti uspešnice. Smo v obdobju, ko plošče nasploh zvenijo vedno slabše. Gremo v napačno smer.

Ko že govoriš o 60. in 70. letih, me zanima tvoje mnenje o bendih, ki danes igrajo t. i. staromodni rokenrol.

Vedno se najde prostor za staromodni rokenrol. Ko prižgem MTV, Vivo ali kateri drugi kanal, so to v osnovi modne verzije garažnih bendov. Strokes so bili celo nekoliko avtentični, zdaj pa so vsi bendi videti kot Strokes, imajo enak slog, povedati pa nimajo čisto nič. V tem trenutku v popularni glasbi najbolj pogrešam to, da bi mi kaj povedali. Tudi med zanimivimi bendi ni vsebine. Zdaj sem že dovolj star, da sodim o teh rečeh. Že v 60. letih sem spremljal glasbo, čeprav sem bil takrat še otrok, spremljal sem prvi val punk rocka in še bolj postpunk. Zdaj mi je zanimivo poslušati mlade bende, ki se navezujejo na postpunk. To mi je všeč, gre za smer, ki ji ni še nihče sledil. To obdobje je bilo hitro, končalo se je v slepi ulici. Lepo je, da so zdaj ti zvoki spet oživljeni. Pogrešam pa vsebino. Tisti bendi so nekaj govorili, Joy Division, Gang of Four so imeli zelo veliko povedati, pa čeprav se njihova politika zdaj zdi naivna. Franz Ferdinand? Zvenijo odlično, plošča je v redu, moja žena jo obožuje, ampak ne slišim, kaj mi govorijo. Nočem biti star nergač v smislu, da je bil rock nekoč boljši. Dokažite mi, da kaj povedo. Težko bo. Plošča Interpol zveni zanimivo, ampak to ni Ian Curtis, verjemite, gre samo za slog brez vsebine. To je tisto razočaranje. Postpunk se ni skliceval na nikogar. Punk se je, pohitrili so Who, pozna 60. leta. Veliko postpunkovskih bendov pa je bilo, kot da bi padli z Marsa. Bili so tako posebni, celo čudaški, to ni bila lahko poslušljiva glasba, verjetno jim tudi zato nihče ni sledil. V zvezi z njimi pa je bilo kul to, da se namenoma niso sklicevali na nikogar. Zdaj pa se novi postpunk sklicuje ravno na njih, na te, ki so prišli od nikoder. To je po mojem ta zadrega.

Kaj meniš o glasbenikih na novi country in novi folk sceni? Imajo oni kaj povedati?

Seveda so tudi glasbeniki, ki imajo kaj povedati, s te scene prihajajo nekatere krasne pesmi. Večina tovrstnih avtorjev pa bo trdila, da niso del scene, bežali bodo od nje. Vedno, ko slišim koga, da razlaga – izjema pri tem je prvi val punk rocka, pri katerem je res šlo za identifikacijo, ne samo za glasbo –, kako je del nekega gibanja ali žanra, me ne zanima več. Če boš govoril z Wilco ali Bonnyjem Princem Billyjem, bosta to sceno zanikala, smejala se bosta. Po drugi strani pa je veliko glasbenikov, ki bodo z veseljem potrdili svojo pripadnost sceni. Spoštujem ljudi, ki si z glasbo služijo kruh, vendar si s takim odnosom v naprej zaprejo vrata. Kaj se zgodi, če kdo prinese krasno pesem, ki pa ni v slogu žanra? Ali jo boš zavrgel? Verjemi, da obstajajo ljudje, ki se tako odločajo vsak dan. Eno je, če tako razmišlja Britney Spears, žalostno pa je, da tako razmišlja tudi kdo, ki naj bi delal avtentično glasbo.

Kje vidiš sebe v tem glasbenem svetu?

Ne vem. Vem, da o tem ne razmišljam. Zame osebno je to najpomembnejši del odgovora – res, sploh ne razmišljam o tem. Trudim se, da zaupam intuiciji, česa naj se lotim in česa ne. Prepričan sem, da so trenutki, v katerih grem predaleč, gotovo grem na področja, kjer nisem najbolj doma, a sem pripravljen tvegati, zato da ostanem živ. Živ ne v trendovskem pomenu, ampak v svojem okviru, da si postavljam izzive. Ko sem se začel ukvarjati z glasbo, o glasbeni karieri sploh nisem razmišljal. Sčasoma, ko je postajala realnejša in sem začel okušati možnosti, sem jo že hotel. Nikoli pa si nisem tega želel tako močno, da bi lahko storil karkoli, da bi se do nje dokopal.

To je dober nasvet za mlade glasbenike, da naj ne razmišljajo o tem, kako bodo že čez nekaj let zvezdniki.

Strinjam se. Če se vrneva nazaj na Slovenijo, se ljudem zdi, da lahko uspejo le, če bodo zelo komercialni. S tem se ne strinjam. Možnosti, da se človek tu preživlja z glasbo, so tako majhne, da je treba razmišljati ravno obratno. Tudi v Seattlu se je iz popolnega obupa nad tem, da živimo v tem kurčevem mestu, kjer se nič ne dogaja, nekaj zgodilo. Večina se nas je odpovedala misli, da gremo živet v L. A. ali New York, ker smo bili bodisi preveč leni ali pa smo hoteli ostati v Seattlu. »Kaj naj storimo?« smo takrat razmišljali. Nismo pričakovali, da bo komurkoli na tem svetu mar za nas in naše početje. Nekateri so potem postali slavni, nekateri so to tudi želeli, recimo Pearl Jam, ampak Soundgarden si tega niso želeli, pravzaprav so si želeli šele, ko se je za to pokazala možnost, niso začeli z zamislijo, da se jim bo zgodilo. To je pomembno. Moraš biti pri stvari iz drugih razlogov. Če imaš to razčiščeno, ti lahko samo čestitam. Uspeha ne bom nikomur očital. To na primer vidim pri Siddharti. Ne glede na to, kaj si ljudje o njih mislijo, lahko zatrdim, ker nekaj članov poznam, da trdo delajo in so zelo resni pri svojem delu. Ne gre jim za to, da imajo punce in da so na naslovnicah časopisov. Za veliko več jim gre. Njihov uspeh – ne glede na to, ali vam je njihova glasba všeč ali ne – ni bil primarni cilj, niso začeli z idejo, da bi bili radi največji bend v Sloveniji. Začeli so s tem, da hočejo biti dober bend. To o njih veliko pove.

BIGor