Dire Straits

Sultani swinga

Leto 1977. Punk je bil v Angliji precej živ in živahen. Izšla je plošča Anarchy In The UK zasedbe Sex Pistols, v južnem Londonu pa so si skupno stanovanje delili trije fantje: učitelj Mark Knopfler, njegov mlajši brat, socialni delavec David Knopfler in študent sociologije John Illsley. Mark je pisal pesmi in fantje so jih kmalu začeli preigravati. Pridružil se jim je še bobnar Pick Withers, ki je bil svojčas studijski bobnar v studiih Dava Edmundsa. To je bila prva, najbolj legendarna postava skupine Dire Straits.

Za prvi “špil” so obdržali ime Markove prejšnje zasedbe, The Cafe Racers, Withersov prijatelj pa je predlagal ime Dire Straits, saj naj bi bili zelo na tesnem z denarjem. S tem imenom so bili predskupina zasedbi Squeeze, ki je igrala v lokalnem gledališču Albany. Napraskali so nekaj drobiža, posneli predstavitveni posnetek in ga odnesli Charlieju Gillettu, ki je bil znana londonska bajalica za talente. Gillett je pesem zavrtel v oddaji Honky Tonk, slišal jo je John Stainze, ki je skrbel za izvajalce in repertoar pri Polygramu, in Dire Straits so kmalu zatem podpisali pogodbo z založbo Vertigo. Še pred iztekom leta 1977 so dobili tudi managerja, Eda Bicknella, nekdanjega bobnarja, ki se jim je pravzaprav ponudil kar sam, iz navdušenja nad njihovim nastopom. Januarja 1978 so šli na prvo turnejo – kot predskupina Talking Heads.

Marca 1978 so Dire Straits dokončali snemanje prvega albuma. Pri naslovu niso kaj preveč filozofirali: pustili so kar ime skupine, to pri prvencih sicer ni bilo neobičajno. Na albumu sta bili vsaj dve pesmi, ki sta pozneje postali njihov zaščitni znak – njihova verjetno najbolj znana pesem Sultans Of Swing in domiselna Down To The Waterline. Kljub precej uspešni evropski turneji mala plošča Sultans Of Swing na lestvicah ni kaj prida dosegla. Prav tako ne album. V tistem hipu.

Naslednji korak je bil osvojitev ameriškega trga. Obnesli so se še bolje kot Kolumb; podpisali so pogodbo z Warner Brothers, Mark Knopfler pa je že začel tudi z delom studijskega kitarista – igral je na snemanju Mavis Staples.[1] Producent posnetkov je bil legendarni Jerry Wexler, znan po delu z nekaterimi velikani soula, med drugimi z Aretho Franklin in Rayem Charlesom, produciral je tudi plošče skupine Drifters. Privolil je, da postane soproducent (s klaviaturistom Barryjem Beckettom) drugega albuma zasedbe Dire Straits. Snemali so ga med novembrom 1978 in januarjem 1979. Medtem je njihov prvenec začel počasi žeti tudi komercialni uspeh: priplezal je na vrh avstralske lestvice in se približeval prvim desetim v Severni Ameriki in Evropi.

Drugi album zasedbe Dire Straits z naslovom Communique je vseboval več pesmi, ki so se pozneje znašle na kompilacijah, med drugimi Lady Writer, Portobello Belle in Once Upon A Time In The West. Album je bil zelo dober, skorajda tematsko usmerjen, komercialno uspešen, ponovna izdaja male plošče Sultans Of Swing pa je prišla med prvih pet. Prav tako se je njihov album izkazal za izjemno komercialno dolgoročen izdelek, saj je še vedno lezel po lestvicah navzgor, tako v ZDA, kjer je prilezel do drugega mesta, kot drugje v Evropi, kjer je bil bodisi prvi, bodisi ne manj kot peti (v Angliji). Na lestvicah je ostal 130 tednov.

Zasedba, predvsem Knopfler, ki je takrat že intenzivno studijsko snemal tudi za druge, je pritegnila pozornost Boba Dylana, ki se je takrat pripravljal na snemanje prvega izmed svojih tako imenovanih “religioznih” albumov, Slow Train Coming.[2] Dire Straits so na prvi severnoameriški turneji v osemintridesetih dneh razprodali 51 koncertov, po koncertu v Los Angelesu pa je Dylan prosil Knopflerja in Withersa za pomoč pri snemanju že omenjenega albuma. Knopflerjev glas je bil v tistih časih precej podoben Dylanovemu, to ni ušlo slednjemu, ki je večkrat, bodisi v šali, bodisi kot kompliment omenil: “Mark does me best!” Torej: “Mark me najbolje posnema!”

Knopfler, sicer perfekcionist, nad Dylanovim razpuščenim delom v studiu ni bil preveč navdušen. Pravzaprav je trdil, da je bila to ena najhujših preizkušenj v njegovem življenju. Kljub temu je bil po svoje vesel, da je sodeloval, čeprav mukoma, z glasbenikom, ki ga je izjemno cenil in spoštoval. Glasbenika sta razvila zanimivo, precej neobičajno prijateljstvo – Knopfler je pozneje sodeloval tudi pri Dylanovem albumu Infidels, ki je izšel leta 1983 kot naslednik[3] “religiozne trilogije” in poleg sorazmeroma uspešne male plošče Jokerman ostal eden najboljših Dylanovih avtorskih dosežkov osemdesetih let.

Medtem je Communique postal prvi album v zgodovini nemške lestvice, ki se je zavihtel iz nič na prvo mesto. Tudi drugod mu je šlo dobro, v Angliji je prišel med prvih pet, v ZDA pa le za las zgrešil deseterico najuspešnejših. Po končani turneji decembra 1979 so Dire Straits oznanili, da si bodo vzeli pol leta počitka.

Junija in julija 1980 so Dire Straits v newyorškem studiu Power Station posneli tretji album Making Movies. Produciral ga je Jimmy Iovine, ki je med drugim sodeloval pri snemanju Springsteenovega albuma Born To Run in produciral album Easter Patti Smith. Na albumu je klaviature igral “profesor” Roy Bittan, sicer član Springsteenovega E Street Banda, med pesmimi pa najdemo Romeo And Juliet, Tunnel Of Love in Skateaway. Prvi dve sta bili in ostali velika koncertna favorita. V Romeu in Juliji lahko za hipec zasledimo odmeve Springsteenove epopeje Jungleland z omenjene plošče Born To Run. Že takrat se je začelo šušljati, da Knopfler svojo kariero gradi s pesmimi, ki so pol Dylanove, pol Springsteenove, in še posebej o zadnjem je bilo veliko govora. Že ne preveč poglobljen uvid v delo Marka Knopflerja nam da vedeti, da niti pomotoma ni bil ne Dylanov, ne Springsteenov epigon, ampak je, kot omenjena glasbenika, tudi sam črpal iz različnih glasbenih zapuščin, tako zapuščine ameriškega rokenrola, ritma in bluesa, gospela in countryja (kar se je pozneje še posebej pokazalo) kot iz korenin irske in angleške ljudske glasbe. Sam Knopfler se je iz namigovanj na Springsteena zanimivo ponorčeval leta 1998, ko je na drugem solističnem albumu objavil pesem Silvertown, katere refren je domala identičen refrenu Springsteenove pesmi Lucky Town (1992). Podobnosti sicer obstajajo: tako Dire Straits kot E Street Band sta postala velika stadionska benda, tako Springsteen kot Knopfler pa sta pozneje začela pisati mnogo intimnejše pesmi in v zvok integrirati vplive folka, bluesa in countryja.

David Knopfler se je po plošči Making Movies poslovil in nadaljeval kot solist. Posnel je nekaj prav prijetne godbe, vendar je ostal komercialno bolj ali manj neopažen. Album Making Movies na lestvicah v ZDA ni bil tako uspešen, prišel je komaj med prvih dvajset, medtem ko se je v Angliji mala plošča Romeo And Juliet povzpela do četrtega mesta. Fantje so spet igrali v Severni Ameriki, Avstraliji, na Novi Zelandiji in v Evropi in na koncerte v Italiji privabili četrt milijona poslušalcev.

Marca 1982 so v New Yorku pod producentsko taktirko Marka Knopflerja začeli snemati svoj najambicioznejši album. Love Over Gold je imel na prvi strani samo dve pesmi, kompleksno epopejo Telegraph Road, ki je bila dolga petnajst minut in je hkrati z drugo pesmijo, Private Investigations, ki je bila sicer malce krajša, predstavljala vrhunec tedanje avtorske, kitarske in aranžerske moči Marka Knopflerja. Skladbi sta bili zanimiv antipod: Telegraph Road precej intenzivna, Private Investigations pa umirjeno akustična. Na drugi strani plošče je bilo nekaj zanimivih, a žal precej prezrtih pesmi: Industrial Disease, It Never Rains in naslovna. Izločili so pesem Private Dancer, ki je leta 1984 komercialno oživila kariero Tine Turner. Pick Withers je zapustil zasedbo; rekel je, da bi rad igral jazz.

Mark Knopfler je leta 1982 posnel prvi album s filmsko glasbo. Verjetno je Local Hero do danes ostal tudi njegov najznamenitejši. V prihodnjih letih je posnel še precej glasbe za filme, vendar o tem (kot tudi o njegovih sodelovanjih z drugimi glasbeniki, denimo z Vanom Morrisonom, Emmylou Harris in Chetom Atkinsom) morda kdaj drugič.

Private Investigations je navkljub dolžini postala največja britanska uspešnica Dire Straits (prišla je na drugo mesto), album pa je postal številka ena za ves mesec (njihov prvi tovrstni britanski). V ZDA je obstal med prvimi dvajsetimi, kot predhodnik.

Picka Withersa je septembra 1982 zamenjal Terry Williams in igral na podaljšani mali plošči v rokenrolovskem slogu, ki je prinesla uspešnico Twisting By The Pool. Po ponovnem uspešnem koncertnem križarjenju so Dire Straits marca 1984 izdali dvojni koncertni album Alchemy. Posnet je bil 22. in 23. julija 1983 na koncertu v Hammersmith Odeonu, po krajšem premisleku so se fantje odločili, da ga bodo izdali brez posebnih “čiščenj” in dodatnih snemanj. Na plošči najdemo domala vse: od pesmi Tunnel Of Love, Telegraph Road, Love Over Gold do Sultans Of Swing, Romeo And Juliet in celo Going Home, temo iz filma Local Hero.Mark Knopfler se je v tistem času začel družiti s klaviaturistom Guyem Fletcherjem, ki se je potem pridružil zasedbi (klaviature je igral skupaj z Alanom Clarkom, nekateri so to zasedbo poimenovali “klaviaturistična dvojčka”).

Mark je igral tudi na bratovi prvi solistični plošči in … poročil se je. Začel se je ukvarjati tudi s producentskim delom in pripravljal nove pesmi za album Brothers In Arms, ki so ga Dire Straits snemali med novembrom 1984 in aprilom 1985. Zamenjalo se je še nekaj članov, poleg Guya Fletcherja je prišel še Jack Sonni, saksofone pa je igral Chris White, ki je sicer igral v National Youth Jazz Orchestra. Aprila 1985 je novi album prikorakal kar na prvo mesto britanskih lestvic, v ZDA pa se je to zgodilo avgusta. Album, ki je vseboval uspešnice Walk Of Life, Money For Nothing, So Far Away in Your Latest Trick, je Dire Straits iz uspešnega spremenil v nadvse uspešen bend. Album je postal tudi ključen pri prehodu CD-plošče iz zanimivosti za posameznike v masoven glasbeni medij.

Na turneji, na katero so se odpravili po izidu albuma, so Dire Straits nastopili v 23 državah, 117 mestih in prodali tri milijone vstopnic. Decembra 1985 so v Veliki Britaniji odigrali 23 zaporednih koncertov. Turneja se je končala 26. aprila 1986 v Sydneyu.

Dire Straits so naslednji (in zadnji studijski) album začeli snemati novembra 1990. Pesmim se je poznal vpliv umirjenega, intimnejšega Knopflerja, tistega, ki je vmes sodeloval v countryjevski zasedbi The Notting Hillbillies in s Chetom Atkinsom posnel ploščo Neck And Neck. Knopflerjeva glasba je v intimnejši preobleki dobila precej novih kvalitet, ki so se polni meri pokazale na albumu On Every Street. Izšel je leta 1991 in razen hvalnice rokenrolovskemu življenju Heavy Fuel ni ponudil nič kaj “stadionskega”. Glede na epopeje tipa Telegraph Road so ga mnogi razumeli kot korak nazaj in mehčanje brezkompromisnega kitarskega zvoka, vendar je resnica ta, da Knopfler nikoli ni bil prav agresiven kitarist. Bil je predvsem okusen kitarski stilist, ki je vedno zaigral pravo stvar na pravem mestu. Umiril se je in lakote si mu ni bilo več treba tešiti s petnajstminutnimi eskapadami. Namesto tega je ponudil čudovito baladno vzdušje v pesmih Ticket To Heaven in How Long, ki sta nekakšen vezni člen med delom Dire Straits in poznejšim Knopflerjevim solističnim delom. Album je prinesel še uspešnico Calling Elvis, ki je bila zabaven poklon še enemu Knopflerjevemu idolu.

23. avgusta 1991 so Dire Straits začeli svojo zadnjo svetovno turnejo, ki jih je ponesla tja v leto 1993, ko so izdali še koncertni album On The Night. Od takrat pa do danes je Mark Knopfler posnel štiri solistične albume, albumov s filmsko glasbo in sodelovanj pa tokrat ne štejemo. Na začetku maja bo prišel tudi v naš konec, v Ljubljano, boljši, kot je bil kdaj prej, kar je tudi dokazal z albumom Shangri La.[4] Dire Straits so bili obdobje njegovih začetkov in eksperimentiranja. Ustvarili so šest odličnih albumov in niz vplivnih in legendarnih pesmi. Štirje solistični albumi pa nam Marka Knopflerja prikazujejo kot zrelega moža srednjih let, ki je na vrhuncu avtorske moči in ima, kot je dokazal tudi Bruce Springsteen leta 1995 z albumom The Ghost Of Tom Joad, povedati še kaj več, kot je vihtenje kitare sredi stadionske množice. Pesmi Darling Pretty, A Night In Summer Long Ago, I'm The Fool, One More Matinee, Quality Shoe in 5.15 a.m. govorijo zanimivo zgodbo. Zgodbo umetnika, ki se razvija in raste z vsakim novim izdelkom. Nestrpno ga pričakujemo pri nas!

Matej Krajnc

Viri

Phillip Kamin. Dire Straits. Hal Leonard Publishing, 1985.

Uradna spletna stran Marka Knopflerja, Neck And Neck. http://www.neck-and-neck.com/

Turška spletna stran zasedbe Dire Straits: http://www.ada.com.tr

Diskografija (albumi):

Dire Straits, 1978

Communique, 1979

Making Movies, 1980

Love Over Gold, 1982

Twisting By The Pool (Extendedanceplay), 1983

Alchemy, 1984

Brothers In Arms, 1985

Money For Nothing, 1988

On Every Street, 1990

On The Night, 1993

Live At The BBC, 1995

Sultans Of Swing, 1998

Opombe:

1 Legenda gospela in soula, ki je začela peti v matični gospelovski zasedbi The Staple Singers; vplivala je na mnoge priznane glasbenike, med drugimi na Boba Dylana in Princea; za prvi vpogled v njeno glasbo svetujemo album Only For The Lonely (1970) in kompilacijo folkovsko-gospelovskih posnetkov zasedbe Staple Singers Freedom Highway (na CD-ju 1991; posneto v poznih šestdesetih letih).

2 Album je izšel leta 1979 kot naslednik trilogije Blood On The Tracks (1975), Desire (1976), Street-Legal (1978), zaradi neprikrite religiozne usmerjenosti je dvignil precej prahu in ostal komercialno najuspešnejši Dylanov album vse do leta 1997, ko je izdal ploščo Time Out Of Mind.

3 V resnici je bil pravzaprav nekakšen “četrti” del trilogije albumov Slow Train Coming (1979), Saved (1980), Shot Of Love (1981).Dylan je začel neposredno opisovanje religiozne izkušnje rahljati že na Shot Of Love; pravzaprav je bil zares “ortodoksno” religiozen samo Saved. Že kratek vpogled v snemalno knjigo albuma Shot Of Love, ki je vseboval takšne popolne umetnine, kot je pesem Every Grain Of Sand, nam da slutiti, da je bil Dylan takrat z mislimi že pri bolj posplošenem ponotranjanju svoje religioznosti, ne več pri (navidezni) agitatorski noti albuma Saved; raziskovanje Biblije je sicer ena glavnih rdečih niti Dylanovega ustvarjanja vse od začetkov do danes.

4 Oceno ste lahko prebrali v predprejšnji Muski.