Letnik: 2005 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Črt Sojar Voglar

Trio Marakle

Različne zvrsti razširjajo pogled

Violinist Matjaž Porovne, kitarist Ravi Shrestha, harmonikar Klemen Leben. Trio Marakle, trenutno eden najbolj »vročih« mladih ansamblov za sodobno klasično glasbo na slovenski glasbeni sceni. Skupaj igrajo še od srednješolskih let, konec novembra 2004 pa so se vrnili s prestižno prvo nagrado z 2. tekmovanja Vladimir Lovec-Ivan Šček, ki je potekalo v Kopru. Matjaž in Ravi študirata na Akademiji za glasbo v Ljubljani, Klemen pa v nemškem Weimarju.

Kot trio delujete od leta 2000. Za seboj imate že kar dolgo in tudi zelo uspešno zgodbo. Kako se je vse skupaj začelo?

Klemen: Pravzaprav se je začelo precej naključno. Nismo se sami našli kot skupina. Profesor za komorno igro na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, Tomaž Lorenz, je želel v svojem komornem programu sestaviti tudi trio v postavi violina, kitara in harmonika, in takrat so naši profesorji predlagali nas. In potem je bilo pač veliko sreče, da smo se tako ujeli. Vendar se je hitro pokazalo, da je vredno nekoliko več delati za ta projekt, da presežemo šolske zahteve komorne igre.

Kako je prišel profesor Lorenz na idejo o prav taki zasedbi?

Ravi: Profesor Tomaž Lorenz je sam igral v prvi taki zasedbi v Sloveniji, skupaj s kitaristom Igorjem Sajetom, ki ga je pozneje zamenjal Jerko Novak, ter s harmonikarjem Ernöm Sebastianom, ki ga je nato zamenjal Franc Žibert. Trio se je poimenoval po prvi slovenski skladbi, napisani za to zasedbo, Viribus unitis Primoža Ramovša, ki je nastala leta 1986. Ta ansambel je prenehal delovati leta 2001, se mi zdi. Vendar je nenavadna zasedba ljudi zanimala, lahko bi rekli, da gre za neko potencialno tržno nišo, torej so poskusili z nami. Bili smo namreč dijaki prav teh profesorjev na Srednji glasbeni šoli (jaz pri Jerku Novaku, Klemen pa pri Ernöju Sebastianu), ki so igrali v prvem takem ansamblu pri nas.

Se spomnite vašega prvega koncerta?

Klemen: Že leta 2000 smo imeli prvi koncert v avli Cankarjevega doma, na knjižnem sejmu Frankfurt po Frankfurtu. Tam smo igrali lažje skladbe, npr. Boccherinijev Menuet v A duru. Naš prvi pravi koncert pa je bil v Galeriji sodobne umetnosti v Celju kot nagrada za naš nastop na 1. tekmovanju Vladimir Lovec-Ivan Šček leta 2001. Kritike so bile izredno dobre, bojda je bil to najboljši koncert mladih izvajalcev po dolgem času.

Štejete ta koncert za preboj na koncertne odre?

Ravi: V bistvu smo takrat še vedno vse skupaj jemali bolj kot malce pomembnejšo šolsko dejavnost, vendar pa so že prišli prvi uspehi, torej prvo tekmovanje Lovec-Šček, potem razni koncerti za Glasbeno mladino ljubljansko, koncert na prireditvi Mladi mladim, pa Dobimo se na magistratu. To so že bili pomembnejši koncerti, potem se ti že zazdi, da bo nekaj iz tega – in smo začeli bolj resno.

Kakšen je sploh izviren repertoar za tako zasedbo, če ne štejem priredb?

Klemen in Ravi: Seveda materiala ni lahko najti. Prvi in še vedno znani so predvsem češki ansambli, na primer trio Pro MusicaModerna, tam je ta zasedba doma. Med prvimi skladatelji so bili Čeho Vaclav Trojan pa Jindrich Feld, PetrFiala in drugi. Člani tria Pro Musica Moderna so hoteli postaviti program in so veliko sodelovali s češkimi skladatelji. Po repertoarju so na drugem mestu gotovo slovenski skladatelji, nekaj pa je tudi skladb nemških avtorjev. V glavnem gre za moderna dela, za sodobno literaturo. Vse, kar je starejšega, so priredbe. Sami priredb ne delamo. Hitro se najdejo ljudje, ki se ostro odzovejo na priredbe in so zelo občutljivi zanje, lahko jih obsodijo za slabe. Toda če se dobro igra, zakaj pa ne? Pomembno je vprašanje zvočne homogenosti teh glasbil. Če igramo baročno sonato, je logično, da po zvočnih barvah tega stila ne moremo povsem primerno interpretirati. Lahko pa pač dobro igramo. Porodili so se že predlogi, da bi igrali renesančno glasbo, ker instrumentalna glasba tistega časa ni tako vezana na zasedbo, a kdo bi moral poiskati dobro literaturo in narediti priredbe.

Katere skladbe so nastale prav za vas in kakšen je izbor slovenske glasbe za to zasedbo?

Matjaž in Klemen: Prav za nas so najprej nastale Tri šaljivke na ljudske teme profesorja Tomaža Habeta, Nina Šenk je napisala tri stavke z naslovi Poslednji samorog, Temni stolp in Ples goblinov (Temnega stolpa še nismo izvedli), Tango Marakleano Črta Sojarja Voglarja pa je naš zaščitni znak. Izvedli smo tudi vrsto starejših del slovenskih skladateljev, ki so prav tako stalno na naših koncertnih listih. Prvo slovensko delo za ta sestav je že omenjena skladba Viribus Unitis Primoža Ramovša. Tri dela je napisal Janez Gregorc, Arabeske Pavel Mihelčič, Igre Jani Golob, Pitijsko rapsodijo Vitja Avsec in Sonato Vladimir Hrovat …

Omenjali ste glasbeno kritiko. Dajete veliko na mnenje, na oceno?

Klemen: Slabe še nismo dobili (smeh). Tudi od takih ne, ki bi nam jo potencialno lahko napisali. Če nam je npr. Jure Dobovišek napisal presenetljivo dobro kritiko, je to za nas precejšen kompliment.

Ravi: Če so kritike poučne, jih jemljemo resno. Nekateri profesorji in glasbeni strokovnjaki, ki so nas slišali igrati, so nam dali kake zanimive nasvete, kako bi lahko našo igro še izboljšali. Po kakem uspešnem tekmovanju pač ne bomo rekli, to je pa zdaj to, zdaj smo »pravi«. Še vedno je veliko stvari, ki jih lahko nemara naredimo še bolje.

Klemen: Seveda se vsi zavedamo, da nismo popolni in da nas čaka še ogromno dela, se pa pozna, da smo uigrani in da podobno razmišljamo. To pa je že pomemben adut, ki ga nima vsaka komorna zasedba. Saj lahko veliko ansamblov dobro igra, ampak da so glasbene zamisli in čustva homogeni, sorodni, je nekaj drugega. Seveda so naše glavno vodilo nasveti našega mentorja, prof. Tomaža Lorenza, ki nam ogromno pomaga. Ob tej priložnosti bi se mu radi tudi zahvalili za njegov trud in podporo, s katero nam je odprl vrata v svet glasbe in komornega muziciranja. Brez njega tria Marakle ne bi bilo.

Za seboj imate zdaj že vrsto uspehov tudi v mednarodnem svetu. Kje ste že nastopili?

Matjaž: Prvi koncert v tujini je bil v Salzburgu na Mozarteumu 17. marca 2003, med gostovanjem Evropskih akademij za glasbo, kamor nas je predlagala Akademija za glasbo v Ljubljani. Tam smo igrali samo dela slovenskih avtorjev. Naslednji koncert v tujini je bil na Dunaju junija 2004, na koncertih novih članic EU. Igrali smo na festivalu Dolga noč glasbe.

Klemen: In ker je bil namen predstaviti ne samo slovensko glasbeno poustvarjalnost, temveč tudi ustvarjalnost, smo seveda igrali le dela slovenskih avtorjev.

Koliko tekmovanj ste že preizkusili kot ansambel? So še kakšna v načrtu?

Matjaž: Doslej samo dvakrat na Tekmovanju Vladimir Lovec-Ivan Šček v Kopru.

Klemen: Aprila 2005 bo tekmovanje komornih skupin s harmoniko v Puli, potem pa še eno v Italiji, ki ga organizira CMA (mednarodno združenje harmonikarskih tekmovanj). Obe tekmovanji imamo v svojem »letnem načrtu«, moramo pa vse skupaj časovno uskladiti. O tekmovanjih smo začeli razmišljati, ko smo bili septembra leta 2004 v Weikersheimu v Nemčiji in smo bili prijetno presenečeni nad pozitivno povratno informacijo, ki smo jo dobili po naših nastopih, na katerih je igrala sama smetana mlajših komornih skupin praktično z vsega sveta. In tako smo videli, da lahko na večeru s takim nivojem tudi mi pustimo izredno dober vtis, saj smo dobili najdaljši aplavz večera. To nas je res presenetilo in nam dalo tudi toliko korajže, da bi se malo preizkusili na tekmovanjih.

Ali vam je potem ta koncert tudi ostal v najlepšem spominu? Ali je kak spomin še lepši?

Matjaž in Ravi: Verjetno je bil doslej najlepši naš zadnji koncert na španski turneji v Motrilu, 5. oktobra 2004, ki nam jo je omogočila Glasbena mladina Slovenije. Uživanje v muziciranju, odlična akustika, odlična publika, vsi ti elementi so se združili v krasno celoto. Imeli smo širok program od avantgarde do bolj poslušljivih skladb, enostavno je »šlo«, igrali smo dobro. Atrij je bil poln in tudi povratna informacija je bila direktna in že po prvi skladbi smo čutili, to je pravo. Med pavzo smo komaj čakali, da gremo nazaj na oder. Medtem ko nas je najlepše presenetil koncert v Weikersheimu glede odziva publike, ki je bila za povrh še zelo poznavalska. In da take prepričaš tako močno …

Slovenija kot država za manj tržno umetnost, kakršna je klasična glasba, ne daje ravno velike pobude. Kakšen je vaš občutek, mislite, da boste lažje uspeli pri nas ali v tujini?

Klemen: Na to je težko odgovoriti. Ravno v Weikersheimu smo imeli priložnost govoriti z glasbeniki, ki se preživljajo izključno s koncertiranjem. To pomeni, da odigrajo med 100 in 130 koncertov na leto. In podatek, da tudi v Nemčiji, ki ima 40-krat več prebivalstva kot Slovenija, ni mogoče živeti samo od koncertiranja znotraj meja, temveč je treba tudi v tujino, je zelo zgovoren. Za to pa so potrebne koncertne agencije, ki v Sloveniji niso ne vem kako aktivne. Kar se v tujini tega tiče, so kulturna ministrstva do dobrih glasbenikov precej radodarna, saj prav ta v veliki meri financirajo naročila novih skladb. Po drugi strani je tudi res, da bodo v Nemčiji za študente glasbe uvedli šolnine, kar je slabo. Mi bi bili zelo veseli, če bi nam Ministrstvo za kulturo RS pomagalo, ko bomo iskali sponzorje za novo ploščo ali pa ko bomo načrtovali kako turnejo. Zelo si želimo, da bi lahko igrali še več, doma in v tujini ... kasneje vsaj kot polprofesionalci. In zato je treba tudi v tujino. Uspeti pa ni nikjer lahko, ne doma ne na tujem!

Ali načrtujete v kratkem tudi kak CD? Kakšna bi bila rdeča nit plošče?

Ravi in Klemen: Najprej bi posneli stvari, ki so bile napisane za nas. Tega je še nekoliko premalo, zato smo v stiku s skladatelji, da se bo nabralo dovolj slovenske glasbe za ploščo. Tudi tuji skladatelji bi prišli v poštev. Moramo pa te projekte jasno postaviti. Imamo posnetek koncerta GM Oder s septembra 2004, ki je zelo dober in se z njim lahko vsakemu predstavimo, pa tudi posnetek koncerta v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev 26. marca 2003 je krasen. Dobro bi bilo, če bi nastalo še nekaj skladb. Mi bi jih gotovo dostojno predstavili, pa tudi repertoar moramo širiti. Če naredimo še en nov obsežen celovečerni projekt, bomo dober repertoar izčrpali do konca. Sicer pa je najbrž tudi skladateljem v interesu, da imajo krstne izvedbe npr. v tujini. V Španiji smo dobili dve vabili, tudi za turnejo po Nemčiji je že prišla ponudba. Potrkati pa bomo morali na precej vrat …

Kakšna glasba vam je najbližje? Kaj mora vsebovati glasba, da jo z veseljem vzamete v roke?

Ravi: S skladbo se moraš poistovetiti in najti skoznjo lastni izraz. V nekaterih delih lahko svoje občutke hitro izraziš, druga pa zahtevajo več časa in potrpljenja. Večina mladih igra tudi precej sodobne glasbe. In tu imaš pogosto najprej občutek, da je to nekaj groznega, potem ko se tega, ne bi rekel navadiš, ampak spoznaš, ti postaja vse bolj všeč. Nekatere skladbe, ki so pač prijetnejše za uho, hitreje izdelaš.

Matjaž: Vzamem precej radikalen primer, npr. Viribus Unitis Primoža Ramovša, delo avantgardnega slovenskega skladatelja. Samo predstavljam si lahko, kako mora biti, ko človek tako skladbo prvič posluša. Izvajalci pri tem gotovo trikrat bolj uživamo kot poslušalci (smeh). Odvisno je seveda tudi od publike. V Postojni smo igrali pred pretežno mlado publiko in so se nekoliko zgražali nad tako glasbo, najbrž je niso velikokrat poslušali. Ko pa smo pozneje igrali Šaljivke Tomaža Habeta, so bili takoj vsi »hin« od navdušenja.

Klemen: Imeli smo tudi že koncerte, kjer je Ramovš »zapalil« (smeh). Je pač publika takrat malo bolj odprta in se ne vrti samo okoli standardnih »stereotipov«. Pa tudi prepričljiv je treba biti pri izvajanju. Tudi pri skladbah, ki smo jih krstili, se pri poznejših izvedbah čuti, da je naša zrelost večja. Vsi smo menjali profesorje, tako pridemo do novih izkušenj, pogledov na glasbo, neke sinteze raznih dejavnikov … Smo hkrati individualisti in komorna skupina; vsi ti pogledi in izkušnje se seštevajo, in tudi ko se skladb lotimo, je zdaj precej drugače.

Ravi: Vsi igramo tudi v drugih zasedbah, kjer je ogromno drugih idej, in nekatere prinesemo v naš trio. Različne zvrsti, ne samo klasična glasba, ti vse bolj razširjajo pogled. Recimo, veliko ljudi v Sloveniji je zelo ozkogledih in se močno specializirajo za eno zvrst, zato jim mogoče primanjkuje informacij, ki bi jih lahko uporabili tudi za svojo specializacijo. Treba je biti odprt, in pri nas treh se to pozna, ker igramo tudi druge glasbene zvrsti. Program ni samo »mozartovska klasika«, ampak moraš biti inovativen in prilagodljiv …

Klemen: Pri Habetu se je bilo denimo treba navaditi na bolj ljudski način izvajanja, drugod je treba igrati »krasno«, ponekod spet drugače. Tudi antiestetika je potrebna …

Ravi: Pri Cesarjevem Slavcu je treba prikazati tudi nekaj dramske moči, kot bi pripovedoval zgodbico. Če prebereš koncertni list, pa ne poznaš pravljice, jo je treba glasbeno interpretirati tako, da jo poslušalci razumejo.

Kje si nekoč želite nastopiti?

Klemen: Da bi enkrat napolnili veliko dvorano Slovenske filharmonije, da bi šli na kak velik festival sodobne glasbe, kjer bi napolnili kako veliko dvorano za komorno glasbo (komorna dvorana Berlinske filharmonije).

Še kakšne želje?

Ravi: Da bi kdo napisal kako skladbo za naš trio in orkester …

Klemen: Mislim, da bi Slovenska filharmonija to lahko uvrstila v program, saj izvaja dovolj slovenskih del. To bi bil unikaten dogodek tudi v svetovnem merilu. Želimo pa si predvsem plodnega sodelovanja z avtorji, predvsem slovenskimi!

Kakšna se vam zdi klima za sodobno glasbo pri nas?

Ravi: Zdi se mi, da vedno boljša. Vedno več se izvaja in posluša. Morda je tudi vpliv tujine dovolj močan …

Matjaž: Pri tem ima veliko vpliva tudi prof. Tomaž Lorenz s svojim Glasbenim julijem na obali, s podporo mladim skladateljem. V devetih letih je s komornimi skupinami pripravil nad 40 praizvedb novih slovenskih del, kar je velik in nadvse pomemben dosežek.

Klemen: Tako tudi mladi poustvarjalci vidijo, da je soočenje z novo glasbo zanimivo in hkrati nujno.

Črt Sojar Voglar