Letnik: 2005 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Gregor Bauman

Mickey Newbury

Izobčenec v senci

Velike zgodbe navadno pišejo mali ljudje, ki jih zgodovina, vsaj tista množična, rada spregleda. Vendar se tu fenomen izvede v obratni smeri: kot ustno izročilo, kot impresija slučajnega očividca, ki je nekako, mogoče povsem preprosto prišel v stik z glasbo kakega izvajalca. Prevzet s slišanim je zgodbo posredoval naprej. In Mickey Newbury je te zgodbe poznal. Bile so refleksija njegovega življenja.

“Beetwen Hank Williams pain songs, Newbury train songs,” sta v pesmi Luckenbach, Texas prepevala Waylon Jennings in Willie Nelson, ter s tem natančno opredelila njuno zvočno, na prostor vezano identiteto. Zgodba o Mickeyju Newburyju je ravno ta “outlaw tale”, ki ga je zaznamovala (opredelila) nekaj let pred tem, ko sta omenjena gospoda izobčence popeljala na lestvice popularnosti. Mickey namreč nikoli ni pustil posegov v svojo glasbo, najsi je zvenela še tako nenavadno. Številni zvočni eksperimenti (mračno, nevihtno ozračje, oddaljen zven vlakov) so barvali tišino njegovih plošč, tiste trenutke negotovosti med zgodbami (pesmimi). Z njimi je dosegel kontinuiteto, manjkajoči dinamični člen, ki so pesmi – ne glede na osrednjo tematiko – združile v enotno pripoved. Temu se ni odrekel do zadnjega studijskega posnetka.

“Napiši pesem,” je sugestiven uvod, s katerim je Mickey odprl svojo drugo, v marsičem prvo pravo ploščo Looks Like Rain. Album, ki je sprva dokaj neopazno slonel na policah, je bil prepoznan v obratni smeri, v cehu glasbenikov, ki so takoj doumeli kakšen genialen občutek za konsenz besede in melodije se skriva v talentu Mickeya Newburyja. Slednjega je, s terminom “zavoljo pesmi”, najbolj slikovito opredelil teksaški trubadur Townes Van Zandt. In pesem kot taka je bila tista prvina, v katero je Mickey najbolj verjel in ji ostal zvest do samega konca. Skrbno izbrana metaforika, ki povečini črpa iz lastnih doživetij, ni nikoli plehko opisovala ne veselja, ne žalosti, ne nasprotja med željami in realnimi odsevi. V globokem pesniškem vodnjaku ni nikoli zmanjkalo pesmi. “Če bi se vodnjak osušil, bi preprosto napisal pesem o tem,” je nekoč pripomnil. Omenjena plošča je pomembna tudi iz drugega vidika – z njo je dosegel popolno neodvisnost. Ni se namreč uklonil zahtevi založbe in jo spremenil. Raje jo je odkupil in ponudil naprej. Spremno besedilo na plošči izpod peresa Krisa Kristoffersona je zgovorno: “Mickey Newbury je umetnik v pravem pomenu besede, ki odstopa od sodobne “šovbizniške” terminologije, saj lahko danes praktično vsak že nastopa in poje na odru.” Besede so zaživele že leta 1969.

Zavoljo pesmi

“Že na samem začetku se moraš soočiti sam s seboj. Odločiti se moraš, kaj ti glasba pomeni – razvedrilo, hobi ali sredstvo za plačevanje računov. Ne glede na vse, pisati moraš zase. Če misliš, da se boš s pisanjem lahko preživljal, potem se tej logiki prilagodi. Ko enkrat napišeš pesem za denar, potem jo zgolj še kopiraš na nešteto načinov. Kar naenkrat se znajdeš sredi masovne industrije, kateri je težko ubežati. Sam pišem o tem, kar mislim. Če ne pišeš o tem, kar misliš, potem postaneš to, kar pišeš,” so besede, ki bi jih težko pričakovali od človeka, ki mu je glasba pomenila življenje. Ob njej je preživel večino življenja. Po odsluženi vojaščini v Veliki Britaniji, je s starim pontiacom in z malho, polno pesmi, križaril po ZDA. Nekega dne se je ustavil v Nashvillu. Številne prazne obljube in zaprta vrata mu niso vzeli volje. Zgodaj je spoznal negativne plati glasbene industrije. Vseeno se ni osamil, vendar ni istočasno nikomur pustil, da bi posegel v predal individualne izpovedne ustvarjalnosti. “Prenehal sem igrati kavboje, ko sem odrastel, veliko glasbenikov tam v Nashvillu pa še danes to počne. To je cirkus in hkrati biznis,” se je nekoč kritično odzval na stanje v Meki countryja.

Kategorizacija njegove glasbe je bila vedno neprijazno delo. Pod vtisom Raya Charlesa, ki ga je nadvse spoštoval, je tudi lastni glasbi vtisnil nadžanrski pečat. Z njim je zaobšel vse toge stilistične determinante, četudi se je v tistem času v njegovi miselnosti razvil zanimiv stereotip. Namerno se je opredelil za country glasbenika in celoten proces pojasnil z nadvse zanimivimi stavki: “V Nashvillu je, vsaj kar se glasbe tiče, vse povezano s countryjem. Slednji je bil gonilna sila za vse glasbene spremembe v zadnjih dvajsetih letih (zapis je iz leta 1976; op. p.). Zgodnji rokenrol je bil country. Buddy Holly, Bill Haley, Johnny Cash, Roy Orbison, Elvis Presley, Jerry Lee Lewis so bili countryjevski glasbeniki. Country je bila glasba manjšine in ni bila na široko sprejeta; da bi ga sprejela večina, da bi ga vrteli po radijskih postajah, so ga imenovali rokenrol. To gibanje je bilo v petdesetih letih. V šestdesetih so bili Bob Dylan in The Beatles. Dylanovi vzori so bili Woody Guthrie, Jack Elliot in Jimmy Rogers. Vsi so bili country glasbeniki. Beatlom je bil vzor Chuck Berry, čigar glavni vzor je bil Hank Williams. Večino stvari lahko odkrijemo v countryju. Nekje daleč je to osnovna glasba in njene sledi so v zgodnjih angleških in irskih ljudskih pesmih, vse skupaj opiše velik krog. Ne prideš do konca. Zato sem proti vsakim klasifikacijam. Ko sem prvič prišel v Nashville, sem se odločil, da se bom, če kdaj uspem, imenoval country glasbenik, ne glede na to, kakšno glasbo bom igral.” Njegove plošče zato najdemo na teh policah, četudi bi lahko našle prostor v širokem diapazonu folka ali bluesa. Nekoč so se istočasno (spontano) našle na lestvicah kar štiri njegove pesmi: kategorije so se imenovale – country, rhythm and blues, pop in easy listening. S tem so se opredmetile besede Kurta Wolffa, ki je zapisal, da je Mickey Newbury, kot del glasbene revolucije šestdesetih in sedemdesetih let, revitaliziral in napojil idiome countryja s svežimi idejami, ki so posledica širokega zaledja vplivov. Največ koristi tega početja je imela glasbena industrija – populacijsko (ljubiteljsko) zaledje, se je namreč močno razširilo.

Nikoli za denar ...

... je naslov, ki se je poleg termina izobčenec, največkrat pojavil ob Mickeyjevem imenu. Njegove pesmi so bile prežete z življenjsko energijo in eterično melanholijo. Brez zadržkov so opisovale lepe in žalostne trenutke človekovega bivanja. “Glasba je zame nekaj, kar mi omogoča, da prebrodim težke, depresivne dni. Veliko ljudi, ki je poslušalo moje pesmi, si je namreč mislilo, da v eni roki držim steklenico viskija v drugi pa pištolo. Vendar to ni res. Jaz le pišem o moji žalosti, kakor jo občutim, in temu pravim soočanje z zmajem.” To je resnično najboljša definicija njega samega in njegove glasbe. Mickey je zagotovo velik, le da te svoje veličine nikdar ni hotel izkoristiti. Raje je živel odmaknjen in zvest samemu sebi, ter pisal pesmi, ki so bile rezultat njegovih občutkov; opisoval je stvari, ki jih je videl ali doživel. To je počel tako dobro, da so ga mnogi označili za enega najboljših piscev pesmi, zato ni bilo presenečenje, da so ga že leta 1980 sprejeli v Songwriters Hall Of Fame. Ljudje so ga večinoma poznali po pesmih; če so ga srečali na ulici, ga niso prepoznali. In temu ni nikdar oporekal. Plošče, ki jih je izdajal, povečini niso imele velikega prodajnega uspeha, bile pa so pravi biser za vsakogar, ki jih je poslušal. Larry Kelp je v Oakland Tribune zapisal: “Mickey je pisec pesmi najvišjega razreda. Legenda. Njegove plošče, navkljub kritiškim hvalospevom, niso dosegale milijonskih naklad. Vendar so dandanes zelo čislane med številnimi zbiralci glasbe.” Kdor ne verjame, naj posluša ploščo Looks Like Rain, prežeto s spevnimi melodijami, vznemirljivimi orkestralnimi aranžmaji, posebnimi zvočnimi učinki, kot so dež, veter, grmenje in zven vlakov – “zvoki žalosti in slovesa”. Druga Amerika, tista, ki je skrita očem, se zrcali v sugestivnih besedilih, ki se niso ukvarjala s protestnimi vsebinami in nihilizmom otrok cvetja, temveč z usodo majhnega človeka, ki je zašel s poti in postal žrtev lastnih čustvovanj, ki jih ni znal pravilno razporediti. Zgodba se z novimi vsebinami nadaljuje tudi na naslednjih dveh mojstrovinah Frisco Mabel Joy in Heaven Help The Child. Ilustrativna pesem Cortelia Clark, o slepem uličnem pevcu, ki osvojenemu grammyju navkljub umre spregledan in zapuščen (to se je v resnici zgodilo Tedu Hawkinsu), skoraj preroško zaznamuje prihodnje obdobje.

Kmalu pride do vsebinskega zasuka, saj je, predvsem na podlagi njegove zbirke desetih plošč Collection, moč razbrati introspektivno usodo – Mickey se je namreč soočil s peklom in rajem rokenrola. Znajdemo se v vrtincu življenjske zgodbe, ki jo je moč razbrati iz verzov in tudi iz samih naslovnic plošč. Če je na nekaterih videti optimističen, poln življenja, v družinskem krogu, na drugih izkazuje odsotnost in bolečino, skrito za odmaknjenih očmi in prevrnjenimi steklenicami. Demoni omame so posegli v njegovo videnje in mu vzeli nekaj prefinjene vitalnosti. Negativna izkušnja se je kasneje opredmetila še v enem izpovednem trojčku, ki predstavlja drugi vrhunec njegove kariere: Rusty Tracks, His Eye Is On The Sparrow, The Sailor. Občutki, interpretirani iz prve roke, brez olepšav. Brezkompromisni realizem z romantičnimi odtenki.

Znova v formi se umakne v zasebnost, na osamljeno farmo v Oregonu. Po After All These Years (1981) ni o njem praktično več slišati besede. Plošča In A New Age (1988) je znova deležna velikih besed, vendar s prodajnega vidika neopazna. Leta 1996 kar naenkrat izzide nova mojstrovina Lulled By The Moonlight, posvečena Robertu Fosterju in Donu Gantu, ki znova očara s poetičnostjo in spominja, pravzaprav je prerez vrhuncev njegove kariere. V osemdesetih minutah dobimo vse, kar lahko od glasbe “zahtevamo”: pesmi, ujete v nevihto človekove psihologije, v katerih izvira globoka ljubezen do majhnih stvari, dogodkov v preteklosti in emocionalnega naboja, ki ga ustvarja prijateljstvo. Pri tem se ogradi od opisovanja enkratnih dogodkov in postavlja vsakodnevne probleme odnosov med subjekti kot nekaj konstantnega. Iz verzov veje nostalgija na mladostna popotovanja, iskanja, ljubezenska združevanja in razhajanja ... Za vsako pesem izriše romantičen, subtilen pejsaž, v katerega vnese svoje zgodbe. Te so lahko razumljive. V sebi skrivajo zelo tanek prehod, ki zariše mejo med resničnim in imaginarnim. Trdno na tleh se uspešno izogiba pretirani patetičnosti. Nedvomno Mickey, kot smo ga poznali. Nadčasnost se ponuja sama po sebi. Vrne se na odre, njegove plošče doživljajo ponatise, izdajajo številne koncertne posnetke. Ljubljančan Chris Eckman izpod kupa prahu izbrska in producira ploščo Frisco Mabel Joy Revisited, kjer preoblečene pesmi izvajajo Walkabouts, Kris Kristofferson, Chuck Prophet, Midnight Choir, Dave Alvin, vmesno “tišino” pa v akorde obleče Bill Frisell. Na žalost Mickeyjevo srce ni več zdržalo. 30. septembra 2002 se je ustavilo med kupom pesmi, ki so nedokončane čakale na strunah. Rodil se je 19. maja 1940.

Jutro se prebuja in moje misli so težke,

Sočni žarki tiho trkajo na vhodna vrata

Kakor zora se moje srce potiho lomi,

Medtem, ko solze udarjajo ob tla.

Znova se v mestu bo govorilo,

Vem, sem videl usmiljenje v njihovih očeh.

Ne razumejo, to je njena žalost, nihče drug.

Vseeno mi je kaj govore, vem, da se je trudila.

Draga je pospravila ličila in me zapustila

In vem, da me ni želela prizadeti

Ne, ni njeno srce, Bog, je razum

Nikakor ni hotela biti neprijazna

Toda zakaj me je zbudila preden je odšla.

(She even woke me up to say goodbye, 1969)

Then he picked up guitar up shuffled down the walk

The cars uptown wound 'round the buildings at his feet

Lookin' mighty proud that old man with his battered hat

In his hand

Lord he sung a song that made me weep.

(Cortelia Clark)

Gregor Bauman

Viri:

www.mickeynewbury.com

Kurt Wolf. Mickey Newbury Remembers. No Depression; april/marec, 1997.

Michael McCall. An Uncommon Songwriter. Nashville Scene; september, 1994.

Spremna knjižica, priložena zbirki The Mickey Newbury Collection.

Diskografija:

Harlequin Melodies (RCA, 1968)

Looks Like Rain (Mercury, 1969)

Frisco Mabel Joy (Elektra, 1971)

Sings His Own (RCA, 1972)

Heaven Helps The Child (Elektra, 1973)

Live At Montezuma Hall (Elektra, 1973)

I Came To Hear The Music (Elektra, 1974)

Lovers (Elektra, 1975)

Rusty Tracks (ABC – Hickory, 1977)

His Eye Is On The Sparrow (ABC – Hickory, 1978)

The Sailor (ABC – Hickory, 1979)

After All Those Years (PolyGram, 1981)

In A New Age (Airborne, 1988)

Nights When I Am In Sane (Winter Harvest, 1994)

Lulleed By Moonlight (Mountain Retreat, 1996)

Live In England (Roadhouse Records, 1998)

It Might As Well Be The Moon (Mountain Retreat, 1999)

Stories From The Silver Moon Cafe (Mountain Retreat, 2000)

Long Road Home (Mountain Retreat, 2002)

Winter Winds (Mountain Retreat, 2002)

Blue To This Day (Mountain Retreat, 2003)