Stan Freberg

Dežurna vest ameriške popularne kulture

Stan Freberg je bil zadnji pravi radijski komik, satirik, ki je precej razširil obzorja pojmov »satira« in »komedija« nasploh. Ko je večina povojnih komikov radio in plošče uporabljala kot nekakšno vrsto oglaševanja za filmsko in TV-kariero, je Freberg, eden izmed redkih, enako vneto raziskoval vsa področja in bil na vseh enako uspešen.

»Rojen sem bil med Rinsovo reklamo in NBC-jevimi zvončki! Torej sem po horoskopu lev!« je rad povedal komik Stan Freberg, če ga je kdo povprašal po rojstvu.

7. avgusta 1926 rojeni komik je v resnici otrok radia. V sobo porodnišnice v Pasadeni, kjer je bil rojen, je medicinska sestra prinesla radio, saj ni hotela zamuditi svoje priljubljene radijske žajfnice Mladi doktor Malone. Freberg se je pozneje, leta 1951, s pesmijo John And Marsha, pošteno ponorčeval iz podobnih zadevščin in si prislužil svojo prvo uspešnico. Na posnetku se v različnih variacijah čustvenih stanj, značilnih za televizijske in radijske žajfnice, izmenjujeta John in Marsha s prav posebej zahtevnim dialogom: »John!!!« – »Marsha!!!« – »JOHN!!!« – »MARSHA!!!« – »Oh, John!« – »Oh, Marsha!« – »He he he, John!« – »He he he, Marsha!« In tako naprej. Nekateri so takrat menili, da je parodija malce preveč »sugestivna«, in Freberg je leta 1999 v intervjuju za Cosmik Debris priznal, da tudi njegov oče, sicer baptistični pridigar, ni bil najbolj zadovoljen, a »je razumel, da sploh nisem hotel biti obscen«.

Stan Freberg je začel kariero v otroških lutkovnih igricah in, še rosni najstnik, z avtobusom, po lastnih besedah, »skočil« do Los Angelesa, kjer je uspešno opravil avdicijo v studiu za risane filme podjetja Warner Brothers. Najprej je sodeloval z mojstrom glasov v risankah, Melom Blancom, že s šestnajstimi leti začel redno delati na radiu. Po prvi komični uspešnici John And Marsha je leta 1953 ponovno zablestel s parodijo na serijo Dragnet Jacka Webba. Parodija St. George and the Dragonet je pomenila velik korak naprej v razvoju zvrsti, hkrati pa je mala plošča s to parodijo postala najhitreje prodajana v tistem času in zelo hitro je prišla na prvo mesto lestvic. Leta 1956 in 1957 je posnel še vsaj tri zelo uspešne in domiselne parodije, in sicer na uspešnico The Great Pretender[1] The Platters, na Heartbreak Hotel Elvisa Presleyja[2] ter na Banana Boat Song (Day-O) Harryja Belafonteja.[3] Poleg teh treh parodij velja iz tega obdobja omeniti še Sh-Boom,[4] parodijo na doo wop uspešnico zasedbe Crew Cuts, in Rock Island Line, ki jo je takrat uspešno prepeval angleški skiffler Lonnie Donegan, v izvirniku pa izvajal pevec bluesa in ljudskih pesmi Leadbelly.[5] Pesem je postala ena stalnic folka in countryja ter tudi bluesa in rokenrola, med drugim sta jo izvajala tudi Johnny Cash in Carl Perkins.

V poletnih mesecih leta 1957 je Freberg prevzel radijsko oddajo Jacka Bennyja; radijska komika je bila takrat (tudi zaradi priljubljenosti rokenrola in razvoja televizije) na smrtni postelji in Freberg se je trudil, da bi ji spet vdihnil življenje – izkoristil je potenciale radijskega medija do skrajnosti, hkrati pa revolucioniral sočasno uporabo glasovnih in zvočnih učinkov. Oddaja je trajala 13 mesecev in si pridobila kultni status – tudi zato, ker je bila zadnji radijski komični šov; podobne radijske podvige je zamenjala televizija.

Leta 1958 je Freberg posnel kontroverzno malo ploščo Green Chri$tma$, v kateri je obdelal komercializacijo božiča, tri leta zatem pa se je spopadel z možnostmi, ki jih je ponujala LP-plošča. Izdal je album United States of America, ki je bil pravzaprav vodvilski šov, napisan posebej za LP-format. Zadeva je bila kompleksna satira na ameriški način življenja; požela je navdušenje kritikov in občinstva ter ostala ključen mejnik v zgodovini razvoja snemalnih medijev. Freberg je posnel še en podoben podvig, Pay Radio, nato pa se je za kratek čas posvetil Broadwayu in nato oglaševalski industriji. V šestdesetih letih je tako pionirsko predstavil koncept zabavne reklame in na tem področju deloval do poznih osemdesetih let; takrat je posnel niz malce neposrečenih televizijskih spotov, v katerih je oglaševal Enciklopedijo Britannico, po svoje seveda, s pomočjo sina, ki pa ni bil preveč priljubljen in za večino niti simpatičen. Po avtobiografiji Boli samo, ko se smejim, ki jo je izdal leta 1988, se je vrnil na radio in v oddaji Freberg Here devet let objavljal dvoinpolminutne komentarje dnevnih dogodkov. Na zahvalni dan leta 1991 se je po dolgih letih spet spogledal z daljšo obliko komedije v enourni oddaji The New Stan Freberg Show, pet let pozneje pa končno objavil nadaljevanje svojega najodmevnejšega dela United States of America, Volume 2: The Middle Years. Ko je leta 1999 objavil zbirko štirih CD-plošč s svojimi najboljšimi posnetki Tip of the Freberg, je v intervjujih razkril marsikaj zanimivega o svojem življenju in delu. In zelo jedrnato razložil bistvo svojih začetkov, plošče John And Marsha.

»Televizijske žajfnice so, če zapreš oči, enake, kot so bile radijske. Zanimalo me je, ali sem sposoben izražanja čim širšega spektra čustev samo s ponavljanjem imen dveh glavnih junakov – kot nasprotje vsem tem gostobesednim zadevam, ki bla bla bla blebetajo v neskončnost!«

Vpliv Stana Freberga na zgodovino popularne kulture je precejšen. Paul McCartney je nekoč omenil, da so Beatli svoj odbit humor pobrali s plošč Lennyja Bruca in Stana Freberga. Njegovo pionirsko delo v radijski in studijski komediji nasploh je pustilo sledove v vseh poznejših podobnih podvigih, tudi v humorističnih nanizankah tipa Seinfeld, kjer si je lik Kramerja med drugim privoščil parodijo na podobo Toma Waitsa.

Za vpogled v delo Stana Freberga toplo svetujem plošči The Very Best Of (Collectables, 1998) in Stan Freberg Presents The United States Of America, Vol. 1, The Early Years, Vol. 2, The Middle Years (dvojni CD, Rhino 1998), tisti premožnejši in bolj sladokusni pa ne prezrite omenjene zbirke štirih plošč Tip of the Freeberg (Rhino, 1999).

Matej Krajnc

Viri:

Stan Freberg. It Only Hurts When I Laugh. Crown, 1988.

Jason Ankeny. Stan Freberg, All Music Guide.

Intervju za Cosmik Debris, http://www.cosmik.com/aa-october99/stan_freberg.html.

http://members.tripod.com/~LeeMichaelWithers/sfh_bio.htm

Opombe:

1 Norčeval se je iz riteminbluesovskega igranja klavirja – pianist se v pesmi pritožuje, da bi rad igral kompleksnejše stvari, ne pa »ves čas plenk-plenk-plenk«.

2 Norčeval se je iz Elvisovega sloga petja in količine odmeva na plošči; najprej je odmeva premalo, in Elvis v Frebergovi interpretaciji ga zahteva več: »Ali lahko dobim malo več odmeva na glas?« Na koncu pesmi pa ga je preveč in klic pevca je obupan: »To je preveč, nehajte!«

3 Središče parodije je zoprn bobnar, ki mu gre na živce domala vse in zahteva, da se pevec med »preglasnim« petjem refrena Day-O odstrani iz studia: »Preglasen si, še vedno te slišim, ali lahko prosim zapustiš prostor?« To se res zgodi in pevec teka noter in ven, dokler se po nesreči ne zaklene ven in potem skozi okno vdre nazaj, da bi dokončal pesem. Bobnar teži tudi, ko pride na vrsto tisti odlomek o taranteli – »Tale lep šop zrelih banan / skriva smrtonosno črno tarantelo.« –, in začne najedati: »Hej, ne poj o pajkih, pajkov ne prenesem!«

4 Freberg v pesmi parodira doowopovski način spremljevalnih glasov; temnopolte vokalne zasedbe so v petdesetih letih prakticirale slog ljubezenskih balad, podprt z neke vrste scatovsko spremljavo, ki je obogatila zvočno podobo pesmi; po tej formuli se je v šestdesetih letih zgledoval tudi Roy Orbison v uspešnicah Only The Lonely, I'm Hurtin', Blue Angel in drugih.

5 Freberg si privošči recitacijo, ki »razloži« péti del pesmi; producent mu med recitalom in tudi med pesmijo samo ves čas skače v interpretacijo, češ da je recital odveč, v pesmi pa da momlja (péti del je zaradi učinka (posnemanje drdranja vlaka) namreč treba zapeti hitro).