Tom Waits

Zares odšel

Kaj je bolj romantično od umiranja na mesečini? Dame in gospodje: Tom Waits (star 55 in edinstven) je posnel ploščo, ki se je prebila med njegove najboljše. Med najboljše tri, če sem bolj natančen. To pomeni, da ti, ki bereš, že drviš v najbližjo ploščarno, objokan od same radosti in pričakovanja, ter zahtevaš Real Gone, album, na katerem sodelujejo Marc Ribot (znova na palubi, prvič po Frank's Wild Years iz leta 1987), Lesa Claypool, Larry Taylor, Brain, Waitsov sin Casey in še miriada drugih izvrstnih godbenikov. Ne boš obžaloval.

Naj se ve: Waitsova glasbena kariera ni podobna karieri kakega povprečnega Joeja, za seboj ima tudi nekaj krasnih igralskih nastopov. Waits v vseh letih ni posnel albuma, ki ne bi bil vsaj spodoben, vsake toliko pa nam dostavi nekaj popolnoma briljantnega. Kot je denimo Real Gone. Pesmi, ki se jih je dotaknila božja roka, a jih preigrava najbolj vešč barski band iz pekla. Zatorej Waits zveni kot križanec med Belcebubom in Sinatro. Krasno!

Z možakarjem se dobiva v Little Amsterdamu, zanemarjeni restavraciji na počivališču kakih 20 milj zahodno od Petaluma pri San Franciscu (ki kandidira za slavo zato, ker se je tu rodila Winona Ryder in ker ga je Hitchcock uporabil za prizorišče nekaterih delov Vrtoglavice). Lastnik Little Amsterdama je Evert, 65-letni Nizozemec, ki tukaj živi že 35 let. Evert je tip človeka, ki ne mara popravljati predmetov. Ko se razbijejo, jih takšne tudi pusti. Morda je to razlog, da ga ima Waits rad in da rad obiskuje njegov lokal. Tako kot sam Waits in tudi ljudje iz Waitsovih pesmi je Evert pojava. Little Amsterdam deluje kot bi izskočil naravnost iz kakega scenarija Jima Jarmuscha: v ozadju prikoličarsko naselje, na sprednji verandi trije mehiški verižni kadilci, okrog majhnih nizozemskih vetrnic na strehi krožijo kanje in prav nobenih živih duš ne hiš, do koder ti seže pogled. Waits prihaja v skladu s to sliko: pripelje se v obrabljenem črnem chevroletu, ki se ni srečal z avtomobilsko pralnico tam nekje od zgodnjih sedemdesetih let.

Pogovor s Tomom Waitsom je precej nenavadna izkušnja. Waits je znan po tem, da ti ne bo nujno odgovoril na vprašanje. Ali pa vsaj ne neposredno. Tvoje vprašanje bo prijel nežno v roke, mu razkazal zabaviščni park in iz njega ustvaril zgodbo, ki ti jo bo dostavil pred tvoja stranska vrata: »Glej, kaj sem našel!« Morda te bo še vprašal: »Ali je to odgovor na tvoje vprašanje?« In sam bog ve, da se vprašanja ne spomniš več. Veš pa tole – ko Tom Waits govori, ti poslušaš.

Kot dobro vzgojeni in prijazni gospodje, kakršni že smo, nismo mogli priti praznih rok; tako gospodu Waitsu ponižno podarjamo škatlo pravih belgijskih čokoladnih bonbonov in steklenico italijanskega vina iz leta 1980, leta, v katerem se je poročil s Kathleen Brennan, žensko, ki je odtlej njegova muza, sodelavka pri pisanju pesmi in vodilna luč. Z njo Waits živi na bližnjem ranču, skupaj z dvema od treh otrok (hči je na kolidžu). Darilo je kajpak nesramno romantično, ampak takšni smo tudi mi. In smo že pripravljeni za krasen začetek pogovora.

Bonboni so zame, vino pa zanjo. Želim si, da bi lahko razdelila vino, ampak, veš, sem nehal piti.

In od takrat niti ene pijače?

Ne, niti kapljice. Zdaj je trinajst let od tega, vem natančno. Dovolj sem popil.

Tudi kajenje si opustil.

Ja, tudi pokadil sem dovolj. A moral sem uporabiti obliž. To, pa še en Hell's Angel, ki je nekoč stopil do mene in mi rekel: »Ubijem te, če pokadiš še eno.« To je zadostovalo, to je bila velika spodbuda.

Med ljudmi, ki jih poznam, ni žive duše, ki ne bi oboževala Toma Waitsa, vendar pa na svoji poti semkaj nisem srečal nobenega, ki bi vsaj slišal o tebi. Tukaj si v prav nenavadnem, a razkošnem položaju.

Mislim, da smo vsi povezani, ne glede na to, ali se dotikamo ali ne. Nekaj slišiš in v tem nekaj prepoznaš. Zveni kot nekaj, kar potrebuješ, kar te hrani. Ti daje beljakovine in ogljikove hidrate. Takšen sem, vedno nekaj iščem. Grem po ploščarnah … »Hej, človek, kaj je novega? Imaš kaj? Je kaj dobrega?« Karkoli, kar je tam zunaj in bi mi utegnilo biti všeč, kar bi si želel slišati. Ko ničesar več ne moreš najti, takrat posnameš svojo ploščo. Teh jajc s tega novega albuma nisem mogel najti. Sem spraševal! A moj prodajalec tega ni imel, pa sem moral sam ustvariti. »Imaš mojo novo ploščo? Ne? Drek, to najbrž pomeni, da jo moram najprej ustvariti, ha?« Kaj počneš, ko si doma in si lačen? Narediš si kaj za pod zob. Vsaj jaz tako naredim. Drugi ljudje gredo v restavracijo ali hrano naročijo, jaz pa si jo sam pripravim. Enako je z glasbo: moram si jo pripraviti, pa čeprav so včasih to peklenske muke. Snemanje je podobno fotografiranju vimen – dejansko nisi prepričan, ali se ti bo prikazalo kaj živega. To je kot vudu, človek. Imamo dolgo tradicijo ljudi, ki to počno, peljem se po cesti, ki so jo postavili pred dolgimi leti. Nisem jaz postavil te ceste, le peljem se po njej.

Čudna reč – človek vedno potrebuje kaj novega, da znova pride do tistega starega občutka.

Vse stvari se tako poganjajo. Celo nekaj iz leta 1924 je lahko zame nekaj novega. Nove stvari postajajo stare, včasih pa stare stvari znova postanejo nove. Se spomniš časa, ko so morali biti v jogurtu koščki sadja? »Novo! Z dodanimi koščki jabolka!« Prejšnji teden sem videl reklamo za jogurt: »Novo! Nobenih koščkov!« Mislim, da bo kmalu prišel čas, ko boš lahko zaupal edinole hrani iz lastnega vrta. Vse je tako pokvarjeno. Zaradi genetske manipulacije, ki pravkar poteka, kmetje ne morejo ponovno posaditi semena iz svojih paradižnikov in kumaric.

Ali sam gojiš zelenjavo?

Aha. Ti imaš vrt?

Ne. Živim v mestu.

Žena? Otroci?

Ne.

Težko se je spraviti ven iz mesta, če si čisto sam. Enkrat ko dobiš otroke, se preseliš zaradi njih. V resnici si se že pred časom želel preseliti, a si se tega bal. Vse, kar je dobro za otroke, je dobro zate. Vedno. In, jebenti, dandanašnji počnem vse za otroke (smeh). Ko sem se prvič preselil na podeželje … prve noči je bilo tako mračno, da sem se počutil kot kak izklopljen kuhinjski pripomoček. Rekel sem: vrnite me nazaj k čemu živemu. Sčasoma je postalo podobno odvajanju od velike zasvojenosti. Sploh si ne predstavljaš, koliko vrst zasvojenosti se v tebi razvije med življenjem v urbanem okolju. Ko se preseliš na podeželje, se moraš z njimi spopasti, z vsako posebej.

Ali se ne razvijejo nove zasvojenosti?

Najbrž se, ja (smeh). Človek, moram se vrniti v mesto, čisto sem se navlekel na tiste kumare.

Zanima me, ali si bil pripravljen na poroko, ko si srečal svojo ženo?

Ne, nič v mojem dotedanjem življenju me ni pripravilo na poroko. Živel sem kot kak potepuški pes. Nisem imel nobenega tečaja, recepta ali priprave za poroko. Učil sem se ob delu.

Ali si bil že sit življenja potepuškega psa?

Menda res. Vendar se tega nisem zavedal. Poroka je dramatično spremenila moje življenje. Boš sam videl, ko se boš poročil. Kdo je že rekel: »Nič me ni bolj spremenilo od smrti mojih prijateljev in rojstva mojih otrok?« Še je tega: »V hiši je otrok in to nisem jaz.« »Otrok je oče človeka.« In tako naprej. Vse to je res. Ni lahko imeti otrok. Tvoji otroci zdajle načrtujejo svoj prihod. Res. Otroci, bi rekel, si sami dajo imena, si izberejo starše, odberejo svoj rojstni dan in se odločijo za svoj čas odhoda. Vse to je precej nad tvojo možnostjo nadzora. Ne vem, kako se to dogaja.

Mimogrede, odlična plošča.

Prav, prav. Hvala.

Vsak dan imam druge priljubljene pesmi z albuma. Ali imaš ti kakšne priljubljene pesmi?

Drugače je, ko delaš pesem, saj ji moraš dati energijo, namesto da bi ona tebe hranila. Ko je dokončana, se lahko usedeš, jo poslušaš in ji dovoliš, da te po svoje preplavi. Prvo gradivo je vedno najbolj zanimivo, ko si želiš, da bi se iz tega začelo dogajati kaj novega … Toda … kaj si že vprašal?

Tvoje najljubše pesmi z albuma?

Tiste, ki me še vedno po svoje hranijo. Včasih so mi všeč pesmi, ki bi se jih rad znova lotil, to pomeni, da pri njih čutim potrebo, da bi jih zaigral v živo. Zakaj bi drugače sploh igral starejšo pesem? Igraš jo zato, ker je v njej še vedno nekaj, kar lahko obiraš. Oder je imeniten prostor za obiranje.

Imel si obdobje, ko dela v studiu nisi maral. Ali si se ga naučil vzljubiti?

Sem. Všeč mi je takrat, ko sem nanj pripravljen. Kot bi imel kake krče. Takrat sem poln skrbi, ampak to je najbrž del tega procesa. Bojiš se, da se boš napačno odločil in take reči. Kot bi nekaj izvabljal iz zraka. Če preveč pritiskaš ali pa hočeš z vso močjo, se včasih pesmi razblinijo. Med nastajanjem jih lahko ubiješ. Nekatere pesmi s tega albuma so bile na začetku napačne in morali smo jih, no … kot bi psu nadel čevlje, vedno so odveč. Kar zares hočeš narediti, je ujeti nekaj, česar pravzaprav ne znaš pojasniti ali opisati. Z glasbeniki govoriš isti jezik, ampak še vedno se ubadaš z abstraktnimi rečmi: vonjem breskev, dizla, pokovke, zažgane gume … Kako bi to opisal? Vsi zapopadejo, kdaj prideš do nečesa, kar je ganljivo in živo. In potem bi to znova počel. Ko je plošča nared, je stvar zame končana in rad bi posnel novo. To je vse, kar si zares želiš – posneti še eno ploščo. Prepričan sem, da igralci in režiserji čutijo enako glede snemanja filmov. »Res upam, da nam bo uspelo, kajti to bi gotovo rad naredil še enkrat.« (smeh) To je to. Iz škatle za milo si narediš svoj avtomobilček, pribiješ gor kolesa in se z njim poženeš niz hrib, ga spet privlečeš gor, se ponovno zapodiš dol, in tako dalje. Kot v tistih starih filmih, v katerih vidiš ljudi, ki bi radi leteli. Prhutajo s krili iz lepljenke in film je res slab. Potem se poženejo z rampe … in strmoglavijo. In če niso umrli, bodo poizkusili znova. To je vse, kar si v bistvu želimo: še en poizkus, še nekaj dni. Robert Mitchum je umrl v spancu! Kdo bi si to lahko predstavljal? Robert Mitchum naj ne bi umrl takšne smrti. Ne vemo, kakšne karte smo dobili, kakšne smo mi podelili drugim, ne vemo, v kaj gledamo. Kot bi slepec opisoval slona. Ko so ga nekoč vprašali, kaj si misli o življenju, je Keith Richards odgovoril: »Še vedno poskušam razumeti kitaro. Šest strun na kosu lesa in še vedno me vsak dan preseneti. Kaj naj bi potem jaz vedel o življenju?« Tako on pristopa k življenju. Je kot divja žival. Zelo intuitiven, eleganten … Občasno se srečava.

Kako to, da po poroki in otrocih ni spremenil svojega življenjskega sloga?

V njegovem primeru je to verjetno povezano z njegovim poslom. Veš, on je kot mornar … (skomigne) Kolikor je ljudi, toliko je tudi življenjskih slogov. Čeprav se nekaterih ljudi ustrašim, ko vidim, kako se oni lotijo svojega življenja. Poznaš tisti televizijski šov Pimp My Ride (približen prevod bi bil: nališpaj moje vozilo, op. pr.)? V ta šov pripelješ zelo zelo zanikrn avto. Zarjavel, s tremi gumami, z razbitim vetrobranskim steklom … Potem ga odpelješ tja, kjer avtomobile servisirajo po naročilu, in oni ti ga, no…

Snoop-Doggajo ga?

(smeh) Ja, nališpajo. Na armaturno ploščo ti dajo krzno, takšno, s kričečo barvo. Avto jim prepustiš, oni pa se odločijo, kaj potrebuje. Za mizo zbobnajo celo ekipo ljudi, ki razpredajo, kaj narediti s tvojim avtom. Tam so ljudje za vsak del avtomobila posebej: gume, zvok, barva, notranjščina, motor … Na koncu so ti avti videti čisto noro. Nimam televizije, a mi je nekdo posodil video s to oddajo. (Šepeta, kot bi govoril o ilegalnih snuff filmih.) Neka gospa je dobila nazaj avto z armaturno ploščo iz pleksi stekla. Z ribami, ki plavajo notri. Nadrealno. Iz izpušne cevi so prihajali mehurčki. Notri so vdelali stroj za mehurčke. Če je povlekla dol ščitnik proti soncu, jo je ščitnik fotografiral. Fotografija je prilezla iz naslona za roke. Ne vem, če vse te stvari naznanjajo, da se svet, kakršnega poznamo, počasi škrtajoče ustavlja, a včasih nimam več vere. Čeprav nočem prispevati h gorju sveta. A vendarle, kaj pa jaz vem? Včasih te pod srhljivo povrhnjico čaka darilo presenečenja. Včasih ne vemo, zakaj se nekatere stvari zgodijo. Življenje bo prineslo odgovore. Lahko nikoli ne bi srečal svoje žene. Takrat je bila scenaristka pri Coppolovi ekipi Zoetrope, srečal sem jo, ko sva skupaj delala pri filmu One from the Heart. Pred tem je imela milijon različnih služb: v Las Vegasu je delila karte za black jack, uglaševala je klavirje, popravljala kitare …

Slišal sem, da je nameravala postati nuna.

Točno! Skorajda bi pozabil. Njena teta je bila nuna, zato se je navdihnila za nune. Tudi za časopis je delala. Ona je novinarski človek, tak tip možganov. Nos za novice, kot že rečejo. Istočasno zelo organizirana in intuitivna. Lahko bi živela kjerkoli, počela karkoli. Jaz nimam nobene nadarjenosti, nobene resnično pristne veščine ali zmožnosti, kar jih sploh obstaja. Ne da bi se tega zavedal. Po drugi strani pa je bila ona … zame… Veš, ona zna popraviti kamion. Jaz ne znam. Lahko pogleda skozi teleskop in ti pove, kaj vse se dogaja tam gori.

Kako, da ti nisi tako nadarjen?

Pač nisem, res ne. Poročil sem se z njo in anektiral vse njene krasne lastnosti. So stvari, ki jih obvladam. Če vzamemo film The Flight of the Phoenix z Jimmyjem Stewartom, v katerem letalo strmoglavi v puščavo, kaj bi jaz lahko prispeval za preživetje te skupine ljudi? Tisoč milj stran od civilizacije? O tem si lahko izmislim zgodbo, napišem pesem, zabavam ljudi ob tabornem ognju. Pri tem filmu mi je všeč, da do rešitve pride tip, ki se sicer preživlja z izdelovanjem igrač letal.

Ali se včasih počutiš, da se ukvarjaš z drugorazrednim poslom?

Obstajale so pesmi, ki sem si jih iz noči v noč vrtel znova in znova. Nikoli mi ni bilo dovolj. Obstajajo torej takšne pesmi za ljudi. Lucille sem gotovo zavrtel milijonkrat. (oponaša zvok bobna) Bang-bang-tjakka-bang … aaaah, kako je vendar to počel? In potem vstopi njegov glas, podoben velikemu rumenemu repu – Luciiiii'le … Moj bog! Ampak ko rabiš koga, da ti popravi stranišče, ali pa ti streha pušča, nihče ne povabi pisca pesmi. Včasih je res videti kot drugorazredni poklic. Ukvarjaš se z rečmi, ki jih ne moreš videti. Organiziraš nevidne impulze. Ali si videl Tobyja Dammita? Gre za kratki Fellinijev film z neverjetno čednim in Jamesu Deanu podobnim Terenceom Stampom v glavni vlogi. Igra ameriškega filmskega zvezdnika, ki postane noro slaven. V pogovoru na rimskem filmskem festivalu ga vprašajo – v ozadju igra Ray Charles komad Ruby –, če verjame v Boga. Pravi, da ne. Potem ga pa vprašajo: »Ali verjamete v hudiča?« In on začne: »O, da … hudič je punčka v rdeči obleki, ki se igra z modro žogo.« Po tej sceni z intervjujem se odpelje v svojem ferrariju, zapelje se iz Rima, ven iz mesta, znajde se v temačnih uličicah. Potem pride do konca ceste – do konca. Tam je pečina, ni nadaljevanja. Ustavi se v zadnjem hipu, pogleda čez rob v ta strašanski prepad in ne ve, kaj bi počel. Nekaj minut premišljuje, se vrne v avto, se odpelje nazaj za kakšno miljo, se obrne in tokrat pribije do konca. Drvi do roba, prebije opozorilne znake in odleti v zrak, v prepad. In nekje zadaj, proč v temi, vidiš to punčko, ki se igra z žogo. Toby Dammit, iz omnibusa treh kratkih filmov, eden najboljših Fellinijevih. Resnično eden mojih najljubših vseh časov. Kakšne stvari so tebi všeč? Ali si rocker?

Menda sem, ja.

Katere pesmi so ti všeč? Ti je všeč Lou Reed in take reči?

Mi je. Pesem, ki je precej dober povzetek mojega okusa, je Runaway Dela Shannona.

Oh, ja! (Poje instrumentalni prehod v pesmi.) Poznaš tisto pesem Hundred Pounds of Clay? Isto obdobje. (poje) Z le petdesetimi kilogrami gline / Je naredil moje življenje vredno / In-vsak-dan se mu bom zahvaljeval / Za vsak poljub, ki mi ga daš. Gene McDaniels, zgodnja šestdeseta.

Ali se spomniš prvega akorda, ki si ga odigral?

Najbrž kak A, saj je bila prva reč, ki sem jo poskusil odigrati, El Paso. Oče jo je imel rad, rad je imel vso mehiško kulturo. Od njega sem dobil ploščo El Paso v španščini, želel je, da se je naučim v španščini. Potem me je neki Billy učil igrati molovske akorde. Takrat je bil to zame popolnoma nov svet. Lahko sem igral e-mol vso noč, in veš, kaj? To je enako tehtno kot Beethoven. Traaaaas! Traaaaas! Traaaaas! Igral si ga, dokler nisi omedlel. Še en zvok, ki ga imam rad: klasični orkester, ko se uglašuje. Človek, to je veliki trenutek koncerta. Nekdo vadi lestvice, neka punca preigrava pasažo, ki ji dela preglavice, nekdo drug preizkuša bobne. Nihče pa ne zapopade, da pravzaprav delajo glasbo. Poslušalci naj se ne bi ozirali, je le znamenje, da se bo glasba kmalu začela. Zakaj pa to počnejo pred občinstvom in pričakujejo, da jih boš ignoriral? Ko sem z bandom v studiu, iščem prav takšne trenutke. »Čakaj, čakaj, čakaj … kaj je bilo to?« »Ne vem.« »Vem, da ne veš, ampak kaj je bilo to?« Ko pa izrečeš »snemamo«, se vse spremeni. Nekdo vleče stol po tleh, nekdo poskuša popraviti luč, od zunaj slišim avto, vrata so se zataknila … Vedno poslušam. To je moje delo: poslušati stvari, ki niso dokončane. Kdo neki si želi poslušati glasbo, ki je že popolnoma izdelana? Če ustvarjaš glasbo, iščeš glasbo, ki še ni glasba, tako da jo morda lahko pretvoriš v glasbo. Jo ustekleničiš, saj veš.

Kdaj veš, katere glasbenike boš rabil za album?

Že zelo zgodaj sem vedel, da bom za ta album rabil Ribota. Marca Ribota. To naj bi bil bolj ritmičen album. Marc je soulovski človek. V New Yorku je več let igral v bandu, ki se mu je reklo The Real Tones. Imeli so pevko, ime ji je bilo Brenda. Podobna je bila Jane Mansfield. Preden je postala glavna pevka, so The Real Tones spremljali Solomona Burka, Wilsona Picketta … Vsakogar, ki je šel skozi mesto. Marc se je naučil igrati kot Joe Tex, južnjaški country. Ali ga obvladaš ali pa v južnjaškem countryju ne izgovoriš niti besede. In on obvlada. A on govori tudi kakih sedemnajst drugih jezikov, vštevši kubanski ter najabstraktnejše zadeve, kar si jih kadarkoli slišal. Je tudi imeniten pisec. Nekoč je napisal res krasen esej o distorziji. Vedel sem, da ga rabim. Na samem začetku sem rekel ženi: moramo dobiti Marca. A sem bil živčen, ko ga je bilo treba poklicati, saj je sam zase popolna osebnost. Je kot volk. Nisem vedel, ali bo imel čas in željo, da snema z nami. Seveda, skupaj sva snemala Rain Dogs, a to je bilo v času, ko sem živel v New Yorku. Takrat je igral pri Lounge Lizards, in vedno so mi bila všeč njegova oglata soliranja. Bom tvoja luna, če boš ti nebo, na katerem bom visel – to je občutek, ki ga dobim od njega. Tuhtaš o kemiji med glasbeniki. Z Larryjem Taylorjem delam že leta, vedel sem, da se bosta ujela. Oba sta igrala na Rain Dogs, a se nista nikoli srečala. Larry, Stephen Hodges in jaz smo takrat naredili osnovne posnetke. Ribot in drugi glasbeniki so svoje prispevke dodali pozneje. In Brain, tolkalec, on pa je igral s tole čudno druščino: Buckethead, Bootsy Collins, Axl Rose in na stotine drugih. Ampak za te omenjene so ljudje slišali. Napol Filipinec, napol Japonec, funkovski bobnar. Brian Mantia, ampak ljudje ga poznajo pod imenom Brain. Če bi rad videl kaj res kul: posnel je videokaseto z naslovom Brainove vaje, bobnarske vaje za otroke. Res je osupljiva. Moj sin Casey jo je videl kot enajstletnik in ga je popolnoma prikovala. Navdihnila ga je, da je sam postal bobnar. Zdaj ima osemnajst let. No, takšna je bila temeljna zasedba. Prišel je tudi Les Claypool ter odigral bas v pesmih Hoist that Rag and Shake It. Živi v bližini, poznava se. Res se je dobro izšlo, kajti ne moreš vedno vedeti, ali se bo obneslo. Veš, nihče ne ve, kako se iz slike preleviš v film. Slika, zbirka podob, kdaj iz tega nastane film? Kdaj leteča naprava dejansko vzleti, ostane v zraku in postane letalo? Kajti to je tisto, kar čakaš. Čakaš, da te razjoče, da te nasmeje, da te razpleše. Kot če bi poslušal ploščo nekoga drugega in si kar naenkrat sesut, ubije te.

Ali še poslušaš ploščo potem, ko je posneta?

Še preveč je poslušaš. Dokler ne preneseš več njenega zvoka. Potem čakaš šest mesecev, preden si jo znova zavrtiš, upajoč, da je spet nova. Če je živa, boš vedno odkril kaj novega.

Ali poslušaš zgodnje albume?

Bolj nazaj od leta 1980 ne grem. Na zgodnjih ploščah se mi zdi, kot bi nosil očetova oblačila. Zvenijo, kot bi imel rokave obleke daljše od rok, okrog glave pa se mi ziba prevelik klobuk. Enostavno samega sebe slišim, kako si močno želim zveneti kot res stari mož. Starejši ko si, mlajše zvenijo tvoje plošče, to je dejstvo.

Closing Time je definitivno plošča, na kateri zveniš najstarejše.

Ja, ja, vem. No, ja, odraščam za nazaj. Zdaj sem bolj ekscentričen, kot sem bil kadarkoli. Kot star človek lahko zadržiš baseballsko žogo, ki je priletela v tvoje dvorišče. Lahko sediš na svoji verandi s šibrovko, nosiš smešen klobuk, se sprehajaš v perilu, se polulaš po cvetlični gredi. Lahko počneš, kar hočeš. Veliko tega sem zamudil kot otrok. Zamudil sem svoja pubertetniška leta. Rekel bi, da jih preživljam zdaj. Takrat sem si zares želel biti starec. Želel sem si klobuk, palico in obleko. Kot štirinajstletnik.

Celo šepal si.

Ja, točno tako! Prosim eno šepanje (smeh). To šepanje sem potvoril, res je. To sem pobral od The Cribsov, veš, losangeleške tolpe. Veliko sem jih opazoval v sedmem razredu, saj sem hodil v črnsko šolo. Beseda 'crib' pride iz 'cripple' (pohabljenec, op. pr.) in oni so hodili kot pohabljenci. Bilo je videti, kot da šepajo. Ampak ja, res sem si želel postati starec. Pri tem sem bil odločen. Želel sem govoriti kot starec, razmišljati kot starec … Da bo slika popolna, sem poslušal staro glasbo, Binga Crosbyja, Franka Sinatro. Kdo bi vedel, kje začnemo? Začnemo na nekem mestu, vendar nobeden od nas ne ve, kje bomo končali. Pesem How’s It Gonna End je nastala iz te ideje. Ali me bo sredi plesa pokosil infarkt? Ali se bom zadušil s piščančjo kostjo? Ali mi bo kdo nastavil kak odmerek na zabavi? Mi bo samuraj odrezal glavo? Ne vem. Ko izveš, kako je kdo umrl, kdorsibodi, nikoli ne pomisliš: »Logično.« Te smrti so vedno videti krute in nerazložljive.

Real Gone je, mimogrede, precej zlovešč naslov za album.

Vem, in šele pred kratkim mi je nekdo povedal, da je Real Gone naslov rubrike z osmrtnicami v reviji Mojo. Clang, Boom and Steam. (Žvenketanje, bobnenje in sopara, op. pr.) Mislil sem, da bo imela glasba tak občutek. Potem je moja žena rekla: »Kaj, za vraga, je tole? Clang, Boom, Steam, kaj pa to pomeni?« »Kaj, za vraga, misliš s tem, kaj to pomeni? Kaj pa Shake, Rattle and Roll? Kaj pa to pomeni?« Vem, da to ni imelo nobenega pomena, takrat ko je nastalo, a danes je del našega besednjaka. A se ni vdala in je rekla: »Vse pesmi so o ljudeh, ki odhajajo. Vsi odhajajo. Stvar je zelo bluesovska. Resnično so odšli. Ali raje, zares odšli.« Imela je prav. Real gone je starinski, bitniški izraz. Včasih so ga celo pretirano uporabljali, kot danes 'kul' ali 'mega'. Lahko je glasbeniški izraz – vi fantje ste pa zares odšli –, lahko pa je tudi … Tako je prišlo do tega, da je vsa ta reč govorila o umiranju, kajti imamo ta izraz »odšel« – kot v frazi: pridem čez deset minut – in potem je še izraz »zares odšel«. In ko umreš, takrat si zares odšel, kajneda? Všeč so mi stvari z dvojnim pomenom, še zlasti v naslovih albumov. Mule Variations je nastal iz naslova pesmi Get Behind the Mule, ki smo jo posneli v kakih trideset različicah: a cappella, s celotno zasedbo, pa samo z udarjanjem po pločevinki, z bendžom, na dvorišču, kar zmišljevali smo si. Nismo pa prišli do ničesar, na koncu smo uporabili prvi posnetek. Moja žena je nekoč prišla v studio in rekla: »O, mojbog, spet nove variacije komada Mule.« Človek, ona je polna vročih naslovov, ti povem. Osupljivo je, koliko je naokrog glasbe tistih, ki so odšli. Potem ugotoviš, koliko je tišina del glasbe. Psssst … Črna stran. Vsaki glasbeni karieri sledi tišina. Dolg, dolg premolk. Milijon enot premolka. Veš, kaj je »scratch art« (scratch pomeni praskati, strgati, izgrebsti, op. pr.)? Vzameš črn list papirja, ga spraskaš in prikaže se belina. Toda na koncu vedno ostane več črnine. Moj sin to dela. In tako kot potrebuješ črn papir, da bi se šel »scratch art«, tako potrebuješ tiho sobo, da bi ustvarjal glasbo. To povem svojima sinovoma, ko bi rad, da sta tiho, da bi lahko premišljeval. Vprašam ju: »Ko se spravita risat, kaj imata rajši: lep, čist list papirja ali nekaj, po čemer so že risali? Čist list? No, to je zdaj zame tiha soba. Priskrbita očetu sopomenko čistega, belega lista papirja in bodita tiho.« Potrebuješ tiho sobo, da bi lahko vanjo privlekel zvoke, je pač tako preprosto.

Če prav razumem, nimaš zasebne tihe sobe za ustvarjanje?

Kje pa, človek. Saj imam otroke. A tudi to je dobro, ker moraš potem za sobo rotiti. Moraš si je zares želeti.

Na letalu, s katerim sem prispel, sem videl Jersey Girl, nov film z Benom Affleckom, Jennifer Lopez in Liv Tyler. Čez zaključno špico so – seveda – zavrteli Springsteenovo priredbo tvoje Jersey Girl. Ali so za to potrebovali tvojo privolitev?

Ne, niso. Slab?

Kako, prosim?

Film, je bil slab?

Ali si že videl dober film na letalu?

Nekaj ti povem. Vsakič ko si na letalu ogledam film, se iz neznanega razloga razjočem. Najbrž zato, ker čutiš v neki drugi dimenziji, ločen od vsega. Katerikoli grozen, zanič film – sploh ni vprašanje, razjočem se. In nisem edini, to se dogaja vsem mojim prijateljem. Jim Jarmusch: čisto vsakič. Benigni: isto. Jarmusch je smešen tip. Spodbuja te na prav čuden način. Pristopil bo h komu in ga vprašal: »A se ti ne zdi, da ima tisti tam grozne čevlje?« Potem bo stopil do tebe in ti povedal: »Tisti tip pravi, da imaš grozne čevlje.« Saj veš, take sorte štosi. Rogovilež. Zelo zabaven. Zdi se mi, da je pravkar začel snemati film po Samuelu Beckettu. Nenavadni majhni pomeni, ki se prikažejo iz nepomembnosti. Vsaj mislim, da bi rad to dosegel.

Kaj je bilo s tvojim sodelovanjem z Massive Attack, o katerem se je veliko govorilo?

Nikoli se ni uresničilo. Poslali so mi nekaj posnetkov, a nisem vedel, kaj naj bi s tem počel. Potem sem izgubil njihovo številko in … Nikoli se nismo formalno zmenili ali kaj takega … Potem je tukaj še to, da ti tipi vsi uporabljajo računalnike in take reči, medtem ko sem jaz kot dinozaver, človek. Tako je torej s tem, nekoč ko se bomo srečali. Njihova glasba mi je všeč.

Leta 1992 si se pojavil na albumu banda Thelonious Monster. Komajda jih kdo pozna, a posneli so sijajen album – in ti si na njem. Kako je prišlo do tega?

Adios Lounge je bil naslov te pesmi, v kateri gostujem, odlična pesem. Njihov glavni pevec Bob Forrest je nekoč prišel k meni in mi povedal: »Rad bi, da prisluhneš pesmi, za katero bi si želel, da jo ti zapoješ.« Poslušal sem jo, bila mi je všeč, in sem jo zapel. To je to. Boba sem poznal iz losangeleških klubov, imel je veliko težav. Dolgo se je boril proti pijači. Je kot velik otrok. Zaželel si je, da to pesem jaz zapojem in preprosto nisem mogel odkloniti. Ali poznaš pesem I Am Waiting Rollingov? To je pesem, ki bi jo rad nekoč priredil. Saj bi jo že zdaj, a jo je nekdo drug prav pred kratkim. Neka gospelovska zasedba. Zapeli so jo, kot da čakajo na Jezusa (zapoje): »Jaz čakam / Jaz čakam …« In potem pride tisti refren (še naprej prepeva): »Vidim, da se približuje / Ne vemo, odkod prihaja / Oh, da, bomo že izvedeli … Oooh« (globoko zavzdihne). Kakšna pesem. Prekleto, želel sem jo posneti. Te pesmi nihče ne pozna. Ta gospelovska zasedba, ki jo je posnela, zdaj so na turneji, zdi se mi, da so predskupina za Elvisa Costella. Snemajo za novo založbo T-Bone Burnetta, njihova glavna pevka pa je hčerka tistega tipa iz The Band, Levona Helma. Poslušaj, še eno stvar ti povem, potem pa moram teči k ženi in otrokoma, prav? Ali si že slišal za tipa, ki riše legalne grafite? Najde si umazan zid, vzame v roke milo in krtačo in delo ustvari tako, da si naredi pot skozi zamaščeni zid. Nič mu ne morejo, saj on čisti to presneto reč!

Preden odleti, si želi, da vzamem nož, ki ga je izbrskal iz enega od žepov plašča. Ko mu povem, da nosim s seboj le ročno prtljago in da mi ne bo uspelo vkrcati se na letalo z nožem, mi seže v roko, se zareži in reče: »Poskusi.« Hvala, Tom. Poskusil sem.

Jurgen Beckers/IFA/IPAK Images

Prevod: Mario Batelić