Letnik: 2005 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Caetano Veloso

TROPICAL TRUTH: A Story of Music Revolution in Brazil

Da Capo Press 2002, 354 str.

Caetano Veloso je na odru vse, deška tečnoba, srborit pripovedovalec štorij, stari sentimentalnež, rocker tropikalist, osvajalec ženskih src, prefinjen poet, raper, intelektualno odmaknjeni boem, patriot, nikakor nacionalist. Danes je ikona MPB, musica popular brasileira (brazilska popularna godba), pravzaprav pripadnik brazilske popgodbene aristokracije. Zdi se, da je že povsem odmaknjen od brazilskih realij, zatopljen v svoje delo, snemanje albumov, sezonsko pisanje in skladanje pesmi za karneval, podpiranje šole sambe. Videz rad vara.

Leta 1996 je brazilska izpostava Polygrama izdala boks tridesetih cedejev z njegovo muziko. Do včeraj jih je napravil še osem, če ne devet. To je od prvenca leta 1968 več kot album na leto. Vsekakor drži, da so vsi albumi, koncerti izjemne ekspresivne in poetske moči, s katerimi je po svetu zaslovel relativno pozno, na začetku osemdesetih let, zelo drugačni od okornosti, kar krčevitosti njegovih začetkov, ki so manj znani. A ravno o njih Veloso piše v svoji knjigi, ki je, vtis je tak, sijajno iz portugalščine prevedena v angleščino.

Ko je pred sedmimi leti na umbrijskem jazz festivalu v Perugii ekskluzivno predstavljal album Livro, ki je pospremil izid njegove dolgo pričakovane knjige o »tropski resnici«, Verdade tropical s podnaslovom Pripoved o godbi in revoluciji v Braziliji, pravzaprav nismo vedeli, kakšna knjiga, kakšno pisanje je. Jasno je bilo, da je knjiga vzburkala brazilsko intelektualno in glasbeniško srenjo. A kaj to pomeni za »svetovno bralstvo«? Angleški prevod Velosovih refleksij o kratkotrajnem vplivnem avantpop gibanju ob koncu šestdesetih let – tropikalizmu, katerega del je bil, se torej razkazuje tudi neluzitanskemu beročemu občestvu. Vsaj vnovič spomnimo, da je Veloso za gibanje prispeval manifestni komad Tropicalia. Biografija, ki ni vsakdanje nizanje in razpredanje kronologije, marveč kombinacija osebnih pogledov, interpretacije faktov, esejistike, nas vodi v drugačno Brazilijo, daleč proč od stereotipij. Obravnava »odmaknjeno« obdobje šestdesetih in začetka sedemdesetih let – čas tropikalizma, njegov fizični »izgon« iz države (vojaška hunta) in povratek. Ta se je zgodil drugje, na mednarodnem odru, med jazzovsko srenjo in v polju world music. Kanala sta bili newyorški (David Byrne) in »romanski«, Španija, Portugalska in predvsem Italija. Veloso se je že približeval petdesetim. Ponovitev zgodbe, ko je po zaslugi jazzovskega sveta prvi distinktivni brazilski popularnogodbeni slog, bossa nova z Joaom Gilbertom in Tomom Jobimom na čelu, skorajda istočasno kot v Braziliji na začetku šestdesetih let začel osvajati mednarodno občinstvo in je postal del obče glasbeniške kulture.

Preden se polotimo branja, si privoščimo izlet, tako k srečanju z Velosom v Perugii kakor k njegovemu nastopu v Trbižu pred dvema letoma, ko je predstavljal album Noites do Norte (Noči severa). Namreč, način pripovedi v avtobiografiji o formacijskih letih tropikalizma se povsem ujema z njegovim glasbeniško dramaturškim predstavljanjem.

Veloso se vrača v brazilsko zgodovino, v preteklost, ki »živi v sedanjosti«, da bi dojel sebe v Braziliji, v svetu, Brazilijo v svetu, »svet v Braziliji«. Že Noites se vrača v konstitucijo brazilske nacije na plečih suženjstva. Naslov je vzet iz odlomka besedila brazilskega abolicionista Joaquima Nabuca. Trd, rockerski kitarski bend, ki mu igrivo parira bahijska četverica na tolkalih, podlaga za uglasbene odlomke o prisilni poti Afričanov na brazilska tla, na nasade sladkornega trsa, na radost ob 13. maju 1888, ko je Brazilija kot zadnja v Amerikah uradno odpravila suženjstvo in se konstituirala kot republika. Zaradi bojazni obeh iberskih metropol in militantnih reakcij na abolicijska gibanja in suženjske upore sta bili Kuba in Brazilija suženjski ozemlji Amerik 19. stoletja par excellence. Njim je posvečena slavilna Velosova interpretacija starega komada sotrudnika MPB Jorgea BenaJora o vodji suženjskega upora Zumbiju, ki je v 17. stoletju vodil avtonomno državo svobodnih sužnjev. Iz brazilske zgodovine Veloso prehaja v njeno sedanjost, v moderne čase, ki jih ni nič manj zaznamovala trdovratnost stare družbene in ekonomske strukture, socialnih položajev, kopičenja novih problemov in iskanja drobnih intimnih trenutkov, ki se odvijajo pod globalnim pokrivalom. Velosova drža je značilen premislek in zadrega intelektualca srednjega razreda, ki je razcepljen med svojim položajem in položajem afrobrazilske skupnosti. Išče povezave med njima. Če je kaj skupna vez, je godba in popularne umetnosti v Braziliji. Tu skorajda ne moremo mimo odločilnega dejavnika v Braziliji, namreč eksplozije študentov, univerzitetnih središč v Braziliji, mladih izobražencev, pop kulture in »avantpop kulture« tistega časa, celo »Amerike«, namreč vpliva množične kulture ZDA, pa evropskih avantgard.

Artist je svojčas v naš mikrofon vzrojil, da zahod o Braziliji nima pojma, ne pozna njene zgodovine, ne dohaja dinamične brazilske kulture, novih muzik in zaradi tega krepi stereotipe o brazilski družbi in kulturi. Rdeča nit knjige je, da je označbo tropikalizem za moderno muziko sprva povsem zavračal, danes pa jo sprejema in je celo ponosen nanjo, na »tropskost brazilskih kulturnih značilnosti, na ritmično glasbo, način igranja nogometa, na karneval«. In res, prostrana Brazilija je za tujca eksotični predmet, ki se ga bežno dotakneš s srebanjem sambe, karnevala in nogometa. In potem popiješ skodelico kave, s sladkorjem ali brez njega. Zgodovinsko vzročno je zaporedje obrnjeno. Brez kave in sladkorja ne bi bilo brazilskega karnevala, sambe in dovršeno lepe igre Brazilcev.

Prvi dve kulturi, poživili, je v tropskih plantažnih nasadih proizvajala razredna in rasna družba s prisilnim služnim delom. Danes ju s »svobodnim« dajanjem presežnega dela. Mestni karneval, prava »obdelava sanj« s pisanimi procesijami, maskami, rajanjem na prostem, na ulicah, na trgih ni tako starodaven. V Novem svetu ni evropske kulturne manifestacije, ki je potomci Afričanov ne bi sčasoma posvojili in preoblikovali. Karneval, od severnih »črnih« do južnih atlantskih in pacifiških obronkov Amerik, je najbolj spektakularna med njimi. Na njem je na dan prišla vsa potlačena, prepovedana raznolična črnska kultura, ki kar ni mogla odmreti. Praznovanje je bilo njena niša. A obenem se je na karnevalskem trgu Onze-Juin v Riu vse bolj brisala meja med črnsko in belo evropsko kulturo. Samba, daljni odjek angolskega (bantujskega) plesa semba ob tolkalih, se je v javnosti »omehčala«. Plesalci so jenjali plesati njen dotik s popki. Po vladajočih normah je bil preveč obscen. Postajala je ples s pesmijo, ki so ga mesece negovali v šolah sambe. Poenostavljeno, evropska kultura se je vse bolj afrikanizirala, črnske pa so se evropeizirale. Proces »kreolizacije« in oblikovanja nove ameriške kulture se je začel od prvega stika Evropejca, domačina Indijanca in Afričana, čeprav so med njimi spočetka vladala razmerja gospostva.

Samba-cançao je postajala prevladujoča sentimentalna popevka. Še več, samba je bila del ideološkega projekta nacionalne homogenizacije različnih brazilskih vlad, posebej med prvim predsedovanjem pučista, generala Getulia Vargasa od leta 1930 do 1945. Vargas je s prevzemom oblasti prepovedal delovanje vsem delavskim združenjem in sindikatom. Toda sesul je tudi moderno politično združenje Črnska fronta, ki je uspelo mobilizirati pavperizirano črnsko populacijo v obrambi ekonomskih in socialnih pravic, v boju zoper rasno segregacijo.To je bilo daleč od optimizma in modernosti prve posnete sambe Pelo telefone o govoru prek telefona, ki jo je leta 1916 posnel Donga Santos, ali od tekmovalnega in novatorskega kolektivizma šol sambe v favelah večjih industrijskih mest. Na Santosa se danes v udarnem komadu Pela internet zgodovinsko navezuje veteran MBP Gilberto Gil, ko v sodobnem kiberprostoru išče možnosti za občevanje, svoboden pretok idej in godb. Gil je danes brazilski kulturni minister, član vladnega kabineta levičarskega predsednika Lule, ki je v program vlade in tudi kulturne politike vstavil boj proti revščini. Lulov odločni pritisk na svetovno trgovinsko organizacijo je bila po letih kalvarij prva lastovka, da se v Latinski Ameriki spet nekaj dogaja.

Tudi Brazilija Caetana Velosa je dežela sambe, karnevala in nogometa. A ni zgolj to. Že v muziki je šel čez. V univerzitetnem miljeju, kjer je študiral filozofijo z osupljivo množico študentov v Braziliji v časih njenega odpiranja, prosperitete na začetku šestdesetih let, se je na ravni kulture boril proti lokalni provincialnosti in iskal svetovljanski priklop s svetom, zavračal je večno iskanje brasilidade, avtentično brazilskost. Izhod je s sotrudniki našel v Beatlih, v Godardovih filmih, tudi v bossa novi, ki so jo tako na levi kot na desni obtoževali odtujevanja od korenin sambe in približevanja ameriškemu jazzu.

Na začetku devetdesetih let, ko je kazalo, da se je Brazilija izvila iz ekonomske krize, je iskanje brasilidade zamrlo. Kljub krizi je razvejana glasbena industrija sedma najmočnejša na svetu. Vročične debate med glasbeniki, kritiko in publiko, ali je primerno posvajati »uvožene sloge«, ni več. Lokalno intonirane muzike se novatorsko mešajo z mednarodnimi. Še leta 1982, ko je Veloso nadaljeval z eksperimentiranjem z muziko in skrbno rokoval z besedili, ga je kritik Merquior ozmerjal s psevdointelektualcem. Veloso mu je odgovoril z vprašanjem: »Čemu ustvarjalci, ne pa misleci, postavljajo kar najširša vprašanja? O tem se povprašajmo z največjo strogostjo in občutljivostjo.«

V tem tonu se bere (se je pisala) tudi Velosova tropska resnica. Ja, Brazilija je takojci »ime brez dežele, saj so Portugalci pristali na zemlji, delu Amerike, ki je bila za njih povsem druga, in so jo klicali Brazil.« In vendar je Brazilija za Velosa resnično tudi »druga« Amerika (ameriškemu Imperiju), drugačen talilni lonec ras in kultur, drugačna obljubljena dežela za priseljence iz Evrope in Azije. To je pripoved protagonista, ki je po vojaškemu udaru kot mladi študent filozofije iz Bahije, artist, ki še ni vedel, kaj bo počel v življenju, soustvaril enega najbolj avtentičnih, programskih, avantgardnih gibanj v polju pop kulture. Vsi, on, Gil, sestra Maria Bethania, konkretni poeti, filozofi, filmarji, anarhisti in socialisti, so v času, ko je oblast z udarom prevzela vojaška hunta (1964) hoteli »svobodo onstran avtomatičnih vezi z okorno levico (dodajmo, fokloristično nacionalistično levico, kar Veloso trpko poudarja) in prispevati k uporu proti globokim prepadom, ki so razdruževali ljudi«. To je pripoved o uživaški in predani participaciji v univerzalni in mednarodni urbani kulturni realnosti. Brazilija je bila v šestdesetih letih že prepredena z mediji, z vse večjim vplivom televizije. Gibanje tropikalistov je vzniknilo po revoluciji v glasbi, ki jo predstavljala bossa nova, in zaradi nje, bilo je konceptualno, instinktivno in projektno gibanje, ki naj bi razrešilo napetost med Brazilijo kot vzporednim svetom in Brazilijo kot državo, ki je periferija ameriškega Imperija (Veloso bere in povzema Tonija Negrija). To pomeni dvoje: da je tropicalismo »požrl« in predelal različico potencialno osvobajajočega zahodnjaškega podjetništva na način ameriške pop in množične kulture (»naivna privlačnost je bila zdrav impulz«) in skušal premagati strašno ponižanje, ki je kapitulacija ponižujočim interesom domačih in tujih dominantnih skupin. Bil je kontrakulturni val, ki je vzniknil istočasno kot novi val avtoritarnih režimov.

Hecno privlačno zveni stavek, da lahko izkustvo »pop zvezde iz tretjega sveta osvetli avanturo šestdesetih let« na nenostalgičen način.

Najpogostejši Velosov stavek, prav v vseh poglavjih, je »za to je šlo v tropikalizmu«, za Gilberta, za internacionalnost, za ... protikonformizem. Izjemna biografska pripoved, ki nas potisne naravnost v vsa protislovja tedanje in sedanje sodobne družbe, mimogrede preizprašuje vlogo kulture, godbe, drame, poezije v vsakdanjem življenju in narobe. Veloso ni samo odličen glasbenik in poet, je tudi razgledan, iskren in intelektualno oster pisec, ki je živel te »zanimive čase«, kakor je svoji nedavni avtobiografiji rekel zgodovinar Eric Hobsbawm. Branje, ki te požre, celega, do kosti. Pravzaprav že kar »obvezna literatura«.

Ičo Vidmar