AUTISTIC DAUGHTERS

Jealousy and Diamonds

Kranky, 2004

Zasedba Autistic Daughters je projekt novozelandskega multiinstrumentalista Deana Robertsa, s katerim nadaljuje svoje raziskovanje strukture pop pesmi, ki jo je imenitno nadgradil z albumom Be Mine Tonight (Kranky, 2003). Izkušnje iz svobodne improvizirane godbe, minimalističnih zvočnih krajin, eksperimentalne elektronike in kozmičnega folka je tokrat prelil v kontekst punkovske pesmi, ki pa bolj kot na »nažiganju« temelji na skrbnem, tenkočutnem zvočnem ustroju, vase zazrti liričnosti in skupinski izkušnji tria, ki ga dopolnjujeta Dunajčana – elektrofonik in basist Werner Dafeldecker ter tolkalec in elektrofonik Martin Brandlmayr. Autistic Daughters ustvarjajo nežno, eterično, a hkrati zahtevno godbo, skozi katero se lomijo in razblinjajo žanrske oznake, bolezenska znamenja pogoltne industrije, kot so punk rock, postrock, slow core in še kakšna nebuloza ...

Zakaj je plošča Jealousy and Diamonds težka in zahtevna? Predvsem zato, ker Roberts ohranja svoj ohlapni odnos do strukture, ki ga je začel že z lani ponatisnjeno ploščo And Black Moths Play The Grand Cinema, ki je sicer izšla že leta 2000, k tematskemu delu razvijajočih se struktur pa se je vrnil tudi s ploščo Be Mine Tonight leta 2003. Skladbe Autistic Daughters namreč krasita enaka naivna nedodelanost in navidezna krhkost melanholičnega zvočnega toka, ki na prvi posluh poslušalcu res pustita grenak priokus slabo aranžiranega dela. A bistvo ustvarjalnosti tria in njihove glasbe se skriva v drobnosluhu, kjer se razkrijejo skrajne podrobnosti v zvočnih drobcih, izrazita zvočna senzibilnost, ki v krhkih strukturah in v počasno razvijajočem se loku skladb izkorišča kreativni potencial vseh treh glasbenikov, ki so vsi vešči improvizatorji v različnih zvočnih okoljih. Tolkalec Martin Brandlmayr nam je znan po pulzirajočih tolkalskih miniaturah iz zasedb Radian in Trapist, Werner Dafeldecker pa prvenstveno kot jazzovski kontrabasist in skladatelj, nosilec sodobnih zvočnih estetik v svobodni improvizirani godbi in neumorni promotor sodobne klasične dediščine dvajsetega stoletja z izdajami ansambla Klangforum Wien pri svoji založbi Durian.

Dean Roberts je zvočni nomad, ki se je v javnost glasbenega podzemlja izstrelil s triom Thela v rosnih devetdesetih letih. Čeprav je trio Thela glasbeno črpal iz zvočnosti srborite, hrupne dediščine punk rocka osemdesetih let in ob kultnih Dead C spadal v vrh novozelandskega prevratniškega kitarskega rocka, pa so njegove, na dronu, počasni zvočni krajini osnovane skladbe bližje dediščini historičnega minimalizma šestdesetih let, predvsem tistega, ki je izhajal iz vzhodnjaških glasbenih praks in triakordnih, razpotegnjenih strunskih skladb Rhysa Chathama v dobi newyorškega no wava. Usedlina minimalističnega zvočnega ustroja se pravzaprav vleče skozi njegovo celotno ustvarjanje, tudi na samostojnih, povsem elektronskih ploščah, ki jih je sredi devetdesetih let snemal za priznano nemško založbo Mille Plateaux in njene derivate, kot je bila Ritonell, v njegovih zvočnih inštalacijah in skrbnih strunskih improvizacijah s Thurstonom Moorom, Jimom O'Rourkom in drugimi. Roberts je vseskozi nemirno na sledi zvoku v različnih situacijah. Ponovno zanimanje za strukturo pesmi lahko pripišemo njegovemu občasnemu članstvu v imenitni newyorški zasedbi The Tower Recordings in njenih kozmičnih improvizacijah. Z vrnitvijo k rocku pa je v njem našel razpoke, ki jih skrbno polni z brezčasnim zvenom kitarskih tonov, donečega basa, pridušenih razpršenih tolkal, lebdečih zvokih vibrafona, dolgih linij harmonija, folkloristike orglic in plašnih, vase zazrtih vokalov. Zvočni svet plošče Jealousy and Diamonds je zato skrajno oseben, intimen, vase zaprt univerzum. Vseh sedem skladb je radikalno melanholičnih, naj se sliši še tako butasto. Skozi vso ploščo imamo občutek, kot da Roberts poje samemu sebi v sproti razvijajočem se drncu, prostemu toku asociacij, ki le mestoma spusti melodijo ali ritem v obtok, pri tem pa kljub temu ohranja strukturo. Pulz in napetost, ritem in dinamika se sprostita le tu in tam, denimo v Spend It On The Enemy z izrazitejšo ritmiko Brandlmayrja in v uvodni A Boxful Of Birds. Autistic Daughters nam privoščijo tudi svoje branje skladbe Rainy Day In June, ki jo v originalu izvaja Ray Davis. Skladba temelji na ponavljajoči se lirični liniji, ki jo s sledenjem Robertsu Valerio Tricolli ponese v opojni milje. Druge skladbe pa v sebi poleg refleksij na jazzovsko godbo, kitarske omamnosti Velvet Underground, čudaških domislic Syda Barretta iz časov Pink Floyd in topljivih zvokov v slogu Mortona Feldmana nosijo v sebi pridih klavstrofobičnosti in razkroja, saj se mnoge kar razkrojijo in poniknejo v tišino ali izginejo v belem hrupu.

A vmes se dogaja toliko majhnih miniatur, ki osmišljajo ploščo Jealousy and Diamonds in kar kličejo k ponovnemu poslušanju. Avtistične hčere nam prinašajo povsem samosvojo, težko umestljivo godbo, kot naročeno za ušesje, lačno novosti, pa čeprav znotraj že znanih obrazcev iz bogate zgodovine pop godbe ...(www.kranky.com)

Luka Zagoričnik