STEVE EARLE

Jerusalem

E-Squared, 2004 (DVD)

Steve Earle je pred leti stopil na novo pot. Zaradi odličnih pesmi in razuzdanega življenja so ga razglasili za dediča Hanka Williamsa. Zaradi ljubezni do folka, countryja in bluesa so ga imeli rockerji za odpadnika, v Nashvillu pa so se zmrdovali zaradi njegovega rockerskega obnašanja. Ker so pri njem našli heroin, je bil v zaporu, a se je zmagoslavno vrnil. Ozdravljen in z novimi izvrstnimi ploščami in pesmimi. Na novo pot smo Steva Earla z gosti The Delavantes pospremili tudi pri nas s koncertoma v Cankarjevem domu in novogoriški Perli, Earle pa se je tedaj predstavil tudi zagrebškemu občinstvu.

Steve Earle se je rodil v začetku leta 1955 v mestecu Fort Monroe v Virginiji, odraščal je v Teksasu, pri enajstih letih je začel igrati akustično kitaro. Kmalu je spoznal Townesa Van Zandta in se za vedno navzel njegovih lepih pesmi (in tudi nekaj slabih navad). Svojemu velikemu vzorniku, ki je umrl tik pred omenjeno turnejo in za katerega je večkrat izjavil, da je najboljši pisec pesmi vseh časov, je Steve tudi posvetil veliko svojih del. Earlova glasba je tudi na albumu Jerusalem pretanjena mešanica različnih glasbenih slogov, znanih tako z albumov Brucea Springsteena, Neila Younga in Boba Dylana kot tudi že s skoraj pozabljenih vinilnih plošč izvajalcev tradicionalnega folka, bluegrassa in bluesa. Prvenec z naslovom Guitar Town je sicer izdal dokaj pozno, šele leta 1986, vendar pa so ga sprejeli izredno dobro. Steve svojega samosvojega glasbenega poslanstva in prepričanja ni spremenil niti takrat, ko je za založbo MCA posnel šest albumov in so ga štirikrat predlagali za grammyja, ostal pa mu je zvest tudi, ko se je leta 1995 v velikem slogu vrnil na glasbeno prizorišče z bluegrassovsko obarvano ploščo Train A Comin. Earle je s prelomno ploščo I Feel Allright, ki je izšla pri založbi E-Squared/Warner Bros, dokazal, da ni le preživel, ampak je zaradi hudih in bolečih življenjskih izkušenj postal boljši kot kdaj prej. Preživel je obdobje, ko mu je obsodba zaradi heroina zagrenila življenje in zasenčila njegovo nadarjenost. Zdaj so njegove misli že več let osredotočene zgolj na glasbo. Earlovo glasbo lahko slišite tudi v filmu Dead Man Walking. Steve skladbo Ellis Unit One šteje med svoja najboljša dela, z njo pa se je znašel v ugledni druščini glasbenikov, kot so Bruce Springsteen, Johnny Cash, Eddie Vedner, Nusrat Fateh Ali Khan in Mary Chapin Carpenter. V izbrani družbi je bil tudi na plošči, ki jo je pripravil Bob Dylan, posvečena pa bo Jimmieju Rodgersu. Earle je priredil Rodgersovo pesem In The Jailhouse Now, priredbe pa so prispevali še Jerry Garcia, Bob Dylan, Van Morrison in drugi zvezdniki.

Vrnitev Steva Earla na glasbeni oder so toplo pozdravili številni poznavalci in ljubitelji folka, bluesa in countryja, zadovoljstva niso skrivali tudi njegovi glasbeni kolegi, prav tako je njegova vrnitev zelo odmevala v medijih in izjemnih ocen je bila deležna tudi plošča Jerusalem. V ugledni reviji Newsweek so zapisali takole: »Steve Earle ima nekaj, kar je countryju že dolgo manjkalo, ima držo žilavega moža.« V takšni podobi ga kaže tudi album Jerusalem, ki je za nameček še izjemno kritičen do Busheve politike. Še bolj odločna je bila izjava slavne pevke Emmylou Harris, ki je velikokrat snemala in nastopala s Stevom Earlom: »Veliko ljudi skuša biti Steve Earle, a so le blede kopije. Le on je tisto pravo.« Pesmi Steva Earla je na začetku podžigala poezija divjega življenja. Njegovi junaki so bili obupanci in zlomljeni sanjači. Ta glasbena tema se zdi po štirih letih, ko ni snemal in pisal pesmi (v zaporu je napisal samo štiri skladbe), zdaj še bolj izrazita.

»Kot 41-letnik gledaš na svet drugače kot 31-letnik,« je povedal Steve z značilnim odkritim nasmehom. »Posebno če si živel tako kot jaz. Vendar sem še vedno tu. Ni razloga, da se plošča I Feel Allright ne bi mogla kosati z drugimi. Snemal sem z dvema kitarama, basom in bobni, ne pa s staro sedemčlansko zasedbo. To te osvobodi. Zdaj pišem več kot kdaj prej in nenehno snemam. Zdaj se vse vrti okrog ustvarjanja glasbe in to dobro dene.« Ključna skladba je vsekakor John Walker's Blues, ki je zbudila različna občutja pri ameriškem občinstvu, mi pa jo moramo vsekakor razumeti kot enega najbolj odločnih napadov na politiko ZDA. Izdaja na DVD-ju prinaša še nekaj bonus gradiva in kajpak še boljši zvok.

Jane Weber