HARMONIC 33

Music for Film, Television and Radio Volume 1

Warp, 2005

TROUBLEMAN

Time Out of Mind

Far Out, 2004

Za priznanega britanskega producenta Marka Pritcharda bi lahko rekli, da je veteran na sceni elektronske glasbe, in to v njenem najširšem pomenu. V devetdesetih letih je sodeloval s Tomom Middletonom, predvsem v dveh vidnejših projektih – Jedi Knights in Global Communication, rezultat slednjega je bila ena boljših ambientalnih plošč v devetdesetih letih. Poleg številnih drugih psevdonimov in projektov (sam pravi, da mu je prav velikansko število imen v preteklosti omogočalo ustvarjanje v raznih zvrsteh, ki so bile sploh v devetdesetih letih nekako ločene) se je v zadnjih letih najbolj posvetil produkciji pod dvema imenoma – Troubleman in Harmonic 33.

Začetek projekta Troubleman sega nekam v leto 2001. Takrat je Mark končal prvih nekaj komadov, ki so naslednje leto izšli na singlu pri založbi Far Out, ki je specializirana predvsem za »latinsko« obarvano elektroniko. Projekt Troubleman je bil sprva mišljen kot kompilacija komadov srednjega tempa, temelječih na hiphop ritmih, ki pa bi imeli pretežno plesni karakter. Vendar se je do lanskega leta, ko je bila izdana plošča Time Out of Mind, razvil v precej drugačno obliko, kot je bilo najprej zamišljeno. V bistvu je hiphop ostal nekje v ozadju, najbolj neposredni vplivi na albumu pa so bossa nova in brazilska popularna godba nasploh, soul in filmska glasba sedemdesetih let, jazz (predvsem fusion).

Album Time Out of Mind je dodelan, zares veliko je podrobnosti. Verjetno prav zato, ker je nastajal nekaj let. Mark Pritchard pravi, da ni nikoli porabil toliko časa za nastanek plošče. V Markovo produkcijo je projekt prinesel predvsem dve novosti – sodelovanja z glasbeniki in pevci. Poleg vzorcev, ki so nekakšna stalnica v njegovi glasbi, je veliko materiala zaigranega v živo, in to v prav vseh pesmih. Zato plošča zveni (razen v nekaterih delih, na primer v naslovni pesmi) zelo organsko in po aranžmajih močno odstopa od elektronske plesne produkcije. Na plošči sodelujejo trije pevci: Nina Miranda, ki je znana predvsem po delu s skupinama Smoke City in Da Lata, londonska soulovska diva Eska in Steve, sicer član zasedbe Spacek.

Mark je svojo kredibilnost in svojo prilagodljivost zakonitostim raznih zvrsti pokazal že v preteklosti. To se mu je posrečilo tudi na plošči Time Out of Mind. V bistvu mu uspe nekaj, kar so si v devetdesetih letih upali le redki (na primer pri založbi Ninja Tune), vendar pa v zadnjih letih postaja že kar trend. Mark na tej plošči združuje elemente raznih zvrsti, briše jasne ločnice med njimi. V pesmih, kot so Strikehard, Time Out of Mind in Change is what we need, je jasno razbrati vpliv brokenbeata. Hkrati imajo skoraj vse pesmi latino vplive, nekateri so plesni …

Še dobro, da včasih izide plošča, kot je Time Out of Mind, saj bi drugače lahko že z relativno kredibilnostjo trdili, da je šel trend produciranja elektronske glasbe z latino (predvsem brazilskimi) vplivi krepko predaleč in da malo morje albumov in kompilacijskih plošč te vrste ne ponuja več kaj prida.

Projekt Harmonic 33 je plod sodelovanja Marka Pritcharda z Davom Brinkworthom. Leta 2002 sta izdala imenitno ploščo Extraordinary People, ki je v prvi vrsti album instrumentalnega hiphopa, ki temelji na vzorčenju. Izšel je pri založbi Alphabet Zoo, ki jo vodi pionir drum'n'bassa Danny Breaks; ta se je v zadnjem času posvetil hiphopovskim ritmom in izdaja muziko, ki ima precej podoben zvok kot prva plošča Harmonic 33. Vendar pa njuna nova plošča – Music for Film, Television and Radio Vol. 1 ni nadaljevanje poti, ki sta jo Dave in Mark ubrala na prvem albumu. Je precej drugačna, bolj eksperimentalna, kar lahko uganemo že takoj, ko preberemo, da je izšla pri britanski neodvisni »super« založbi Warp, ki izdaja predvsem rahlo utrgane zadeve – Aphex Twin, Autechre, Two Lone Swordsmen …

Na plošči Music for Film, Television and Radio je še bolj kot na prvi plošči slišati vplive t. i. bibliotečne glasbe (library music) šestdesetih in sedemdesetih let, avantgardnih eksperimentatorjev s snemalnimi napravami, zgodnjimi sintetizatorji in drugimi elektronskimi napravami, kot je bil na primer Jean-Jacques Perry, in pa filmske glasbe iz njene zlate dobe, ko so jo pisali skladatelji, kot so John Barry, Lalo Schifrin in Ennio Morricone.

Po izjavi avtorjev celotna plošča ne vsebuje niti enega vzorca, vsi elementi so po njunem mnenju zaigrani v živo in programirani. In še tisto, kar je programirano, sta Dave in Mark posnela z mikrofoni v snemalni sobi. Zvok je tako umazan, razpon frekvenc je manjši, kot smo navajeni pri današnji, na digitalnih orodjih temelječi produkciji. Veliko je šumov, ki ustvarjajo specifično atmosfero. Izbor glasbil oziroma virov zvoka je skladen s glasbenimi vplivi. Tako prevladujejo zvoki električnih klavirjev, predvsem rhodesa, hammond orgel, starih sintetizatorjev, kot je Moogov, in glasbil, ki so značilni za orkestre.

Bibliotečna glasba, imenovana tudi produkcijska glasba (production music), je bila glasba z namenom. Narejena je bila kot ozadje za razne aplikacije vizualnih medijev (kot na primer predstavitve). Pogosto gre za več kratkih variacij iste teme, vokali so redki. 60. in 70. leta veljajo za zlato dobo tovrstne glasbe, ko so večinoma anonimni skladatelji uporabljali vesoljske zvoke sintetizatorjev in funkovske aranžmaje. Ustvarjalcem se ni bilo treba bati, koliko izvodov bodo prodali, tako so imeli možnost ustvarjati nekoliko drugače, z drugačno logiko, v nekaterih primerih so precej eksperimentirali. Harmonic 33 oziroma Mark in Dave se pri snemanju plošče Music for Film, Television and Radio nista oprla le na zvok bibliotečne in filmske glasbe, ampak tudi na sam koncept. Tako je nastal idejno precej zanimiv izdelek, ki pa bi verjetno bolje kot na domači stereo napravi ali v avtu zvenel kot spremljava kakšnemu filmu ali seriji iz sedemdesetih let. Če je Extraordinary People zvočno bogat, produkcijsko dodelan in predvsem duhovit album, pa je Music for Film zvočno in idejno podrejen konceptu, torej čudaški, filmski, nekakšna glasba za ozadje. Z drugimi besedami, še najbolj je smiseln v funkciji, ki jo nakazuje naslov, in ne kot klasičen album.

Borka