Letnik: 2005 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Aleš Rojc

PHILIP JECK

7

Touch, 2004

Naj neka poetična izjava Philipa Jecka o lastnem početju služi kot dober začetek tega besedila. V nekem intervjuju je namreč povedal, da se skuša v uporabi vinilnih plošč približati tistemu trenutku, ko je prvič slišal iglo gramofona zaorati in zaprasketati po prvih nemih brazdah gramofonske plošče, in ga ponoviti. Pri tem ga seveda lahko najprej povežemo s početji v konkretni glasbi s sredine prejšnjega stoletja in nekaterimi odkritji elektronske tehnologije in njene uporabe v glasbi. Povežemo ga lahko z idejo, ki so jo tako ali drugače obdelale in proizvedle nekatere avantgarde prejšnjega stoletja – namreč, da nosilec zvoka ni nujno le sredstvo, orodje za reprodukcijo posnetka, pač pa ga lahko uporabimo tudi kot izvor. Pri tem se sesujejo spontana prepričanja in idealiziranja o nedotaknjenem in naravnem bistvu glasbe. Seveda je uho nagnjeno k temu, da ločuje med nenadejanimi zvoki iz ozadja ter v našem primeru zvoki, ki jih nujno povzroča in pači samo sredstvo. Kot da nas Jeck v izjavi opozarja na neko drugo nedolžnost, ki jo omogoča izkušnja poslušanja vinilnega nosilca zvoka – nedolžnost prvega zvočnega vtisa, ki ne pozna zaželenih in nezaželenih zvokov, ki v uho posrka prav vsak šum, prasketanje ali preskok gramofonske igle. Če je ta nedolžnost utvara, čeravno lepa, bi utegnila ta utvara biti vir Jeckovega početja, a morda tudi vir mojega in vašega prepuščanja temu početju, kot je na primer zabeleženo na nosilcu zvoka z naslovom 7.

Kljub zapisanemu – ali ravno zaradi tega – ustvarjanja Philipa Jecka ne smemo slišati le kot nadaljevanja glasbenih avantgard ter namenov, ki so jih te (včasih zgolj) razglašale. Vir Jeckovega izkoriščanja valovitih poti vinila ni zgolj v omenjeni tradiciji, sam omenja med drugim tudi popularizatorja gramofonskih praskanj (scratch) Grandmasterja Flasha, seveda ne more mimo Christiana Marclaya, ki je z gramofonskimi in kasetnimi eksperimenti verjetno med prvimi raziskoval možnosti teh medijev. Nenazadnje je na njegovem tokratnem izdelku vse to početje izredno poslušljivo, neverjetno umirjeno ter nemara celo meditativno.

V preteklosti se je Jeck v uporabi gramofonov kot glasbil že proslavil z multimedijsko instalacijo Vinyl Requiem, v kateri je s pomočniki za glasbeni del projekta uporabil kar 180 gramofonov; po tem pa ni nadaljeval v vse bolj in bolj megalomanske projekte, saj sam pravi, da še ni do konca raziskal vseh možnosti, ki jih ponuja nekaj gramofonov in več tisoč plošč, s katerimi raje bolj kot ne improvizira na nastopih. Kombinacija slednjih in doma narejenih posnetkov je tudi plošča z naslovom 7, sedma po vrsti, ki je tudi za Jeckovo lastno preteklo početje, kot rečeno, zelo umirjena, da ne rečem ambientalna; sedem zvočnih krajin ne prinaša nič takega, kar bi želelo poslušanje prekinjati, ga metati iz tira ali povzročati nelagodje. Raje se včasih zdi, da gre le za nekaj odlomkov neskončne glasbe, ki iz tišine napolni prostor in se nato potopi nazaj v tišino, vmes pa nas vodi v najmanjše zvočne podrobnosti, ki v zarisani prostor vstopajo in iz njega izstopajo; pri tem se zvočni prostor prav pretanjeno in neopazno povsem spremeni in poslušalec bi zlahka lahko pozabil, kje in kako je vanj vstopil. Sprva minimalizirani zametki melodij v nekaterih kosih pri vsem tem niso kaj več kot zgolj okolje teh neopaznih zvočnih dogajanj. Dlje gre Jeck le v kosu Bush Hum, ki je sestavljen iz neke elektronske motnje gramofona znamke Bush in preprostega efekta, s katerim sicer ustvari ritem, a spet le zato, da bi v ritmičnem vzorcu pokazal na njegovo nepravilnost. Kljub omenjeni ambientalnosti plošče 7 torej vendarle ne gre za projekt, ki bi se želel umakniti v zvočno ozadje ali v neobvezno ugodje »easy listeninga«.

Aleš Rojc