LARSEN

Play

Important Records, 2005

»Ambient« in »postrock« sta v zadnjem času dobila izrazito negativen predznak. Kar je bilo svojčas napredno, se je hitro izkazalo za preoblečen star konformizem. Vsaj v glavnem toku, ki je postal preveč domač, zgolj muzak, glasba za ozadje. A obe zvrsti sta dovolj raztegljivi in odprti, da se vedno najde prostor za nove poglede, vzpostavljanje lastne identitete.

Italijanski Larsen so »ambient« le površinsko, zaradi lebdečega drhtenja tekstur, in »postrock« zaradi samosvoje rabe klasičnega rockovskega instrumentarija. Že tu bi morali dodati vsaj to, da Larsen ustvarjajo formalno razliko z glasbilom, ki za rock ni značilno, s harmoniko, ki tu prej igra vlogo harmonija ali vsaj napol liturgičnega instrumenta. To v njihov »ambient« vnaša strašljiv občutek skrivnostnega, ponotranjenega obreda, ki ne dopušča za večino ambienta značilne newageovske sprostitve.

Larsen niso virtuozi, čeprav imajo za seboj deset let muziciranja in že nekaj v tujini objavljenih plošč. Konkretno, prejšnji redni album Rever jim je založil Michael Gira pri Young God Records, in tudi Play je izšel pri ameriški založbi, Important, specializirani za širok razpon avantgardističnega rocka.

Torej bi od Larsen že lahko pričakovali vešče ravnanje z glasbili, a zdi se, da to sploh ni njihov namen. Namen je predvsem, kaj lahko iz skromnega znanja in osnov potegnejo – enako pomembno kot sama instrumentalna veščina je oblikovanje, gradnja zvoka. Skladbe so v osnovi nadvse preproste; to običajno odkrito prikažejo kar z začetnim zaporedjem tonov. Večinoma zadoščajo trije, da spletejo dovolj kompleksno skladbo. Za predlogo jim je tokrat služil elektronski ambient dua Autechre; prvotna ideja je bila celo, da bi posneli album priredb njunih skladb. Z avtorskimi variacijami pa so originali postali neprepoznavni, nekaj prinesejo tudi »analogna« glasbila, in Larsen so upravičeno vseh 6 skladb na albumu Play podpisali sami.

Sedaj Larsen kličejo v spomin labodji spev newyorških Swans, epske pasaže dvojnega albuma Soundtrack For The Blind. Končno so pred leti spremljali pevko Jarboe na evropski turneji in takrat brez naporov priredili nekaj pesmi iz repertoarja Swans. In nenazadnje jih Michael Gira ni izbral po naključju.

Druga reminiscenca je kanadski orkester Godspeed You Black Emperor. Z bistveno razliko. Larsen skladb ne razvijajo prek vrhuncev, pri njih ni razrešitve, sprostitve. Njihov razplet nima logičnega, pričakovanega sklepa, je zgolj zadrževano božanje. Zdi se, da se bojijo pasti, ki se skriva v razrešitvi, da bi bila ta preveč preprosta, pisana na kožo katarze željnega občinstva. Larsen izzivajo prav ta pričakovanja. Njihova urbana zvočna pokrajina nalašč ne eksplodira, ostaja ista, menjajo se le zorni koti. Ne ravno razburljivo, a vtis ostane še dolgo po iztečeni plošči.

Janez Golič