Letnik: 2005 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Golič

LCD SOUNDSYSTEM

LCD Soundsystem

DFA, 2005

Polovica producentskega tima in obenem založbe DFA (Death From Above), James Murphy, je po nesebičnem udinjanju za druge končno objavil album svojega projektnega benda LCD Soundsystem. Album je na voljo v celovitem kompletu, na dodatnem disku so objavljeni še posnetki s predhodnih maksi singlov, večina teh je bila prej dosegljiva le na vinilu.

Vinil si za LCD Soundsystem lahko predstavljamo kakor most. Danes ga večinoma uporabljajo tehno didžeji, svoje najboljše čase pa je veliki vinilni singel doživljal konec sedemdesetih let. In v tisti čas se je uročen zagledal James Murphy, le s producentskimi prijemi svojo glasbo približa 21. stoletju.

Za LCD Sounsystem bi se čas lahko ustavil tudi že konec sedemdesetih let, končno so se do tedaj že konstituirali poglavitni glasbeni žanri. Neobremenjeno povzemajo »vse«, predvsem združujejo nekdaj med seboj skregana bregova, disko in punk rock, končno sta DFA v veliki meri zaslužna za t. i. disko punk v izvedbi newyorške atrakcije Rapture.

Disko in punk sta preživela zaradi preproščine, igra ju lahko praktično vsak. Obenem puščata dovolj prostora za avtorsko izpolnitev, to se pri izvedbah LCD Soundsystem vzpostavlja kot poglavitno vprašanje. Kar preveč je očitnih referenc, ki za povrh nimajo veliko skupnega. Lahko so po fallovsko zadirčni, ekstatični kot PIL, ne branijo se primitivizma klubske disko glasbe, mimogrede posemplajo Kraftwerk in nerodno oživijo The Beatles, tako kot bi oni na hitro posneli pesem za prvo stran albuma Meddle Pink Floyd. Da, nekatere pesmi so namerno okorne, celo površne in zvočno neizenačene, a težko verjamem, da je avtorjem in izvajalcem primanjkovalo izkušenj ali studijskega časa, da bi te »pomanjkljivosti« odpravili in pesmi izpilili do zadnje podrobnosti. Bolj se nagibam k drugačni razlagi; LCD Soundsystem so želeli narediti neobrušeno ploščo, po svoje trdo in odprto. »Popolnih« izdelkov je že tako preveč. LCD Soundsystem v pesmi raje vložijo prvotni entuziazem, žar, željo po ustvarjanju … V tem so povsem uspeli.

Če že v samih pesmih ni najti rdeče niti, obstaja vsaj prepoznaven odtenek (ali je sploh še možna celovita prepoznavnost?). To je – kravji zvonec. Efekt, ki ga k sreči le niso uporabili v vsaki pesmi, je postal že skorajda zaščitni znak DFA, cenena zvijača, ki v pravem razmerju z disko beatom razplamti vročico sobotne in še kakšne noči.

Janez Golič