MELODROM

Melodrom

Nika Records, 2005

Melodrom so tako kot mnoge slovenske glasbene skupine z opaznimi, med poslušalci in kritiki hvaljenimi izdelki, talent najprej preskusili v zakulisju naše gledališke scene. Ta se je tako pokazala za imenitno odskočno desko glasbene ustvarjalnosti, ki je bolj zaradi odrskih entuziastov, manj zaradi ljudi, ki naj bi si kruh služili z iskanjem novih talentov (beri: glasbenih založnikov), našla pot do ožje ljubiteljske javnosti in šele potem do medijev in s tem do (nekoliko) širše publike.

Alternativne smernice Melodroma so zelo jasno postavljene predvsem z melanholičnim zvokom, ki v sebi druži britansko triphop pop sceno, s kakršno so v začetku devetdesetih let evropski prostor uspeli zanetiti Portishead, Tricky in Massive Attack, še pred njimi pa jo je v francoskem prostoru uspešno zasejala kultna rdečelaska z angelsko otroškim glasom, Mylene Farmer. Upam si trditi, da bi tudi Annie Lennox v zlatih Eurythmics letih z največjim veseljem posnela kakšno pesem ali dve s tegale ploščka, da o vedno eksperimentirajočih Willu Gregoryju in Alison Goldfrapp sploh ne govorimo. Pravzaprav me prvenec Melodrom z ambientalnim, melanholičnim in skorajda filmskim zvokom precej spominja na Goldfrappovo Felt Mountain, le da zimsko idilo v mojih mislih tu zamenja idila vlažnega in mrzlega jesenskega nedeljskega jutra v Amsterdamu (ali kateremkoli drugem evropskem mestu), ko na praznih ulicah videvaš samo še zadete turiste, mačkaste punčke z razmazanim ličilom in evforično zaljubljene geje. Takšna vsaj je moja interpretacija Melodromovega izjemnega verza »kadar jutro je postaran večer« (pesem Ne iščeva konca), ki mu ob boku gotovo stoji tole ezoterično vprašanje iz pesmi Duet: »Če sem jaz na severu in ti na jugu, kaj je med nama?«

Glasba Melodroma te odpelje v vzporeden svet, v katerem ne veljata ne tu obstoječi linearni čas ne strogo definiran tridimenzionalni prostor. Melodrom tako kot prave filmske klasike odpravlja pravila krutega pospešenega tempa resničnosti s počasnim ritmom, ki je poleg obveznih glasbil (kitara, klaviature, bobni, bas ter gostujoča pihala in godala) obogaten z elektronskim programiranjem, s patetičnimi in domiselnimi verzi, z občasno živahnostjo in seveda mehko barvnim, pastelnim glasom Mine Špiler, brez katerega bi pesmi in njihova (slovenska, francoska, angleška) interpretacija ne bile to, kar so: drobni biseri, ki takole vešče nanizani in izpiljeni z vrhunsko produkcijo tvorijo biserno ogrlico brez prave primere. Morda bi jih res lahko stlačili v isti predal kot Miss.Bee, toda Melodrom kljub vsemu v sebi nosijo drug pedigre in drugačno vizijo, ki še dodatno podpira njihovo zrelost in resnost, obenem pa tudi preprostost, igrivost in pripravljenost na nova presenečenja. Album Melodrom ne vsebuje odvečnega balasta, prav vsaka pesem stoji na svojem mestu in kot biseri na ogrlici predstavlja svojevrsten zaklad, brez katerega album ne bi bil to, kar je. Uspešnica September je osrednji, najbolj lesketajoč med njimi, okoli njega pa se potem zvrstijo druge pesmi, od Zasebne sobe, 5:15, Keep On, Prenzlauer Alee, Material Talk in Predstave naprej. Izvrsten prvenec.

Marta Pirnar