OLIVIJA

Med moškim in žensko

Nika, 2004

V zadnjem času je ob celi diviziji brezobličnih klonov, ki brez premislekov in nekritično prevzemajo glasbene vzorce že tako kloniranih domačih in tujih skupin, zaznati razveseljujoče premike v alternativnem popu. Takšnem, ki ima konstruktiven odnos do zgodovine popularne glasbe, ki – če smo banalni in neposredni – ni pozabil na Beatle. Pa tudi takšnem, ki se suvereno poigrava z različnimi žanri in jih domiselno vpleta v izraz, ki ostaja nezgrešljivo samosvoj in prepoznaven. Zadnja v liniji takšnih skupin je Olivija, za katero kot snovalec projekta, producent ter avtor skoraj vse glasbe in besedil stoji Gal Gjurin, pesnik in vešč glasbenik, ki je lani že objavil album s projektom Mesto. Že v tem projektu je Gjurin, čeprav je na prvih koncertnih predstavitvah – merimo na čas pred izidom plošče – izhajal iz jazza in improvizacije, pokazal lastno glasbeno širino, saj je bolj ali manj zelo posrečeno združil široko paleto žanrov od jazza in funka do rocka in fusiona.

Olivijin album Med moškim in žensko je za tistega, ki pozna samo Gjurinov projekt Mesto, krepko presenečenje. Za tiste, ki smo poslušali različne Gjurinove zasedbe na jazzovskih večerih v Orto klubu, ki jih je pripravljal sam, pa sploh ne. Skupina Olivija sicer obstaja kar nekaj časa in jo je Gjurin peljal vzporedno z drugimi projekti, v katerih je bilo moč slišati res raznorodno družino žanrov od psihedeličnega bluesa prek jazzovskih standardov do punka in funka ter poigravanja z etnično glasbo. Olivija je šla v tem oziru še korak naprej, saj prinaša na domačo sceno svež veter, inventiven, ustvarjalen pogled na pop glasbo, ki neobremenjeno črpa iz različnih zvrsti. To počne poznavalsko in suvereno, s široko razprtimi ušesi, brez sramu ali, bog ne daj, kakšnega cinizma ali sarkastičnega odklona do kakega žanra. Ali, recimo, glasbila, saj je pomemben del Olivijine zvočnosti harmonika, ki izdatno prispeva k samosvojosti zvoka.

Še bolj kot harmonika, ki je z obravnavano skupino glasno in opazno skozi velika vrata vstopila v urbano pop godbo, pa je za prepoznavnost izraza odgovorna pevka Severa Gjurin, sicer Galova sestra. Zasanjane, lirične ljubezenske pesmi Severa zapoje čutno in skrajno doživeto. K prepričljivosti njene interpretacije prispevajo tudi odlična besedila, ki dokazujejo, da lahko že milijonkrat predelane teme – tiste, zajete v naslovu albuma Med moškim in žensko – zvenijo zelo pametno in poglobljeno. Čeprav je večina skladb v baladnem, večkrat melanholičnem razpoloženju, pa te skladbe zaradi palete zvrsti, ki se v njih zvrstijo, izžarevajo redko slišano živost, razgibanost, vzradoščenost. Band, sestavljen iz zdaj že nekajletnih Gjurinovih sopotnikov, spretno niza prijeme, vzete iz countryja, tanga, šansona, hiphopa, kantavtorstva, jazza, progresivnega rocka, ostrega funka in, morda nepričakovano, slovenske popevke. In – še bolj nepričakovano?, niti ne! – slovenske ljudske glasbe, v krasnem instrumentalnem valčku Špelina pesem. Morda se bo nekaterim poslušalcem zdela ta mešanica preveč kaotična in bodo do nje pristopili z nezaupanjem. A takšni naj pustijo nezaupanje pred vrati: raznolikost in eklektičnost ter želja po preigravanju različne glasbe so na tem albumu izpeljani iskreno in nepretenciozno. Olivija so tako združevanje različnih vplivov kakor tudi format pop pesmi, skozi katero so mimogrede oživili dediščino najžlahtnejše domače popevke, zasukali v novo smer. Takšno, ki smo jo na domači sceni zelo pogrešali in ki jo bodo morali upoštevati vsi, ki se še tako nedolžno trudijo s pop godbo.

Mario Batelić