RAZLIČNE IZVAJALKE

Lullabies From The Axis Of Evil

Kirkelig Kulturverksted, 2004

Uspavanke z osi zla – kako zlovešče in obenem čudaško se nam predstavijo že v samem naslovu! Nikakor ne naključno. Za to in podobne diverzantske glasbene akcije se lahko zahvalimo genialni zamisli vsemogočnega ameriškega predsednika, ki je svet razdelil na sovražnike in zagovornike presvetle ameriške demokracije, na teroriste in svetnike, na primitivce in civilizirane, kar povzroča utrjevanje fizičnih in simbolnih sovražnih zidov med ljudmi, obenem pa razgalja temno plat globalizacijskih procesov.

Da moramo takšne ksenofobične in blasfemične polarizacije preseči najprej sami pri sebi in nato v dobro našega početja prepričati še druge, navadno ni tako lahko naloga, kot se morda zdi na prvi pogled. Če to počnemo z iskanjem najbolj univerzalnih, skoraj arhetipskih modelov, ki so skupni vsemu človeštvu, ne glede na barvo kože, kraj bivanja, družbeno in kulturno določene razlike, politično ali versko prepričanje, potem se nujno obrnemo k univerzalnim komunikacijskim sredstvom, točneje, h glasbenim praksam. Takšnim, ki so ali se vsaj zdijo najmanj politično ali ideološko obtežene in ki presegajo nasilna in nesmiselna razdruževanja. Konkretno k uspavankam. Najbolj intimnim in prvinskim pesmim in ritmiziranim besedilom, ki nosijo najbolj univerzalna sporočila. Varovanje otroka pred prežečimi pastmi življenja in zlom, ki je v človeku in zunaj njega, je gotovo ena najpomembnejših nalog, le da se načini izpovedovanja brezpogojne ljubezni matere do otroka od kulture do kulture, ljudstva do ljudstva, kraja do kraja razlikujejo.

Avtor in pobudnik tega projekta, Norvežan Erik Hillestad, brisanje stigme osi zla z uspavankami nedvomno razume kot simbolično dejanje. Nosilno os sprave sugerira z združitvijo žensk iz dveh svetov. Zahodnega in vzhodnega. Predvsem v opisu slednjega apelira na rušenje vzhodnjaške dominacije moških svetov, v katerih je glas drugega spola zatrt, marginaliziran in neslišen. Takšna premočrtna percepcija razmerij med spoloma vzhodno od Urala in Črnega morja, kjer se zdi, da od vekomaj kraljujejo islamski fundamentalizem, burka in bič, se je tako zasidrala v zavest zahodnjakov, da je njena rehabilitacija v tem trenutku praktično nemogoča, pa čeprav nujno potrebna. Kompleksnosti etničnih, religioznih, družbenih in posledično družinskih razmerij ter odnosov med spoloma, ki se je s stoletji na Vzhodu in v drugih islamiziranih predelih sveta ves čas spreminjala, ne moremo zvesti na neki univerzalen enačaj.

Knjižico, ki jo je avtor priložil posnetkom, beremo kot odisejado, očiščujoče popotovanje po nemirnih predelih sveta, lovljenje ravnotežja na tanki osi zla, od koder prihajajo pevke.

Hillestad jih je s pomočjo prijateljev in znancev leta 2002 poiskal in posnel v Iranu, Iraku, Afganistanu, Siriji, Palestini, Severni Koreji in na Kubi. Iz druge strani osi v nas zrejo znani in pretežno »beli« obrazi Nine Hagen, Lile Downs, Sarah Jane Morris, Eddi Reader, Annisette, Mimi in drugih, celo uzbeška Sevara Nazarkhan in Katia Cardenal iz Nikaragve se znajdeta med njimi.

Posredniški funkciji ambicioznega Norvežana sledimo v štirinajstih različnih uglasbenih uspavankah vzhodnih dežel, kjer se glasovi umetnic vzhoda in zahoda diskretno dotikajo in nikoli zares ne prepletejo. Pravzaprav na več načinov nehote – in verjamem, da v dobri veri v povsem drugačno sporočilo – utrjujejo ideološko polarizacijo sveta in najrazličnejše orientalizme, ki so se v naša življenja ponovno vr(i)nili po zloglasnem enajstem septembru.

Ključnega pomena za razumevanje pojmovanja Vzhoda in Zahoda ter razmerij moči med njima je v tem primeru politika aranžiranja in produciranja, ki je »prirejena za zahodni glas«. Ušesa Vzhoda jih ne bodo prestregla, pa če bi jih še tako želela.

Tudi same ženske se nikoli niso zares spoznale, vsi glasbeni in pesemski kolaži so bili zlepljeni v studiu. V virtualnih dialogih nam tako izmenjaje ena diva zahodno in ena diva vzhodno od raja podajajo čutne izkušnje materinstva v domačem jeziku in angleški filtraciji besedila, zapovedani tistim z nasprotnega konca osi, pa najsi gre za Nemko, Danko, Švedinjo, Norvežanko, Uzbekistanko, Mehičanko ali Nikaragovko. Pri tako strateško zahtevnih projektih očitno brez upoštevanja trenutnega mednarodnega političnega konsenza ne gre, naj se še tako brezupno sliši.

Poleg tega so bili glasovni prispevki vseh sodelujočih brez izjeme prvotno posneti brez kakršnekoli instrumentalne spremljave, glasbene priredbe in interpretacije so prispevali zahodni umetniki (in ne umetnice!) pod budnim očesom norveškega skladatelja Knuta Reiersruda, ki je imel pri pripravi aranžmajev povsem proste roke. Sam je izbiral, za katero pesem bo napisal melodijo in katere bo izpustil iz izbora. Pri tem nikjer ne piše, ali so (vse) ženske sploh poznale te samovoljne glasbene kirurške posege in se strinjale z njimi, še preden so bile izpovedi dokončno objavljene.

Kako naj si to dejanje tolmačim drugače, kot da jih takšna poteza vsaj za kak košček še nenapisane zgodovine bolj oddalji od svobodne integritete in jih zopet potisne na margino, kjer njihovi glasovi odmevajo zgolj kot klic oddaljenih svetov. Predaleč, da bi nam bilo resnično mar, v kaj vse se lahko sprevržejo plemeniti nameni.

Katarina J.