SPRING HEEL JACK

The Sweetness of the Water

Thirsty Ear, 2004

Na začetku bi se pisec tega besedila lahko izmazal z besedami, češ da producentskega para Spring Heel Jack razgledanim bralcem te publikacije ni treba posebej predstavljati. Pa vendar bo krajši vpogled tu čisto na mestu, saj ga pri omenjenem paru lahko razumemo preprosto kot okoliščino, ki obdaja nastanek The Sweetness of the Water – to pa je že nekaj, kar bi moralo soditi k recenzentskemu tekstu, kajneda? Torej: John Coxon, ki že od osemdesetih let prejšnjega stoletja deluje na britanski elektronski pop sceni, in Ashley Wales, ki se je pred tem ukvarjal predvsem s skladanjem, sta lep del devetdesetih družno delala z vzorčenimi zvoki. V tem času sta požela kak komercialni uspeh ter se gibala v elektronski plesni sceni, kamor so ju – dostikrat proti njuni volji – umeščali drum'n'bass navdušenci. In čeprav sta Coxon in Wales še pred leti v intervjujih prisegala na prednosti in uporabnost vzorčenja sicer kar najbolj raznolikih zvočnih virov, sta že dva tisoč in prvega razburila uhlje tudi podpisanega s ploščo Masses, izdano za Blue Series založbe Thirsty Ear, ki jo vodi pianist Mathew Shipp.

Na Masses se pojavi kopica glasbenikov, in to takih, ki jim harmonija in ritem še zdaleč ne pomenita fizično merljivih kvalitet in virov vsakovrstnih predsodkov ali pričakovanj razvajenega uhlja. Pretanjeno prepletanje strukture, drame, kolektivnih improvizacij, elektronskih prijemov ter semplov ob nepredvidljivih zvočnih izletih glasbenikov, kot so William Parker, Mathew Shipp in Evan Parker na plošči Masses, smo lahko že imeli za prelomno. Morda lahko kar rečemo, da sta na omenjeni plošči Spring Heel Jack nekako začrtala nadaljnje početje, kolikor to odtlej vse manj temelji na uporabi posnetih vzorcev. Plošči Masses je tako sledila subtilnejša Amassed, tokrat s pretežno evropskimi glasbeniki, ter leto zatem še koncertni album. Tako se slednjič seveda lahko naivno vprašamo: s kakšno pravico v naslovih omenjenih posnetkov sploh še uporabljata svoje ime, druge glasbenike pa navajata kot gostujoče? Saj gre očitno za povsem enakovredne vloge vseh navzočih, med katerimi pa bi si Coxon in Wales le stežka lahko pripisala vodilno vlogo?

Končno bo torej treba povedati, kdo vse se pravzaprav skriva za The Sweetness of the Water, saj tega ne skuša skriti niti ovitek plošče. Torej: Wadada Leo Smith, ki je v šestdesetih že skrenil od bluesovskih pričakovanj staršev ter se pridružil združenju naprednih čikaških glasbenikov, omenjeni britanski inovator na saksofonu Evan Parker, basist John Edwards ter Mark Sanders na bobnih. Če je vloga dvojice Spring Heel Jack v projektih od Masses dalje predvsem idejna, v zvočnih posegih pa sprva pretežno tudi oblikovna, se na The Sweetness of the Water spreminja predvsem glede na zasedbo in število igralcev v posameznih kosih. Pri tem se sama dodatno ne vtikata v početje drugih glasbenikov – se pravi, njun posel tu ni elektronsko manipuliranje z igro drugih prisotnih.

Ravno zaradi povedanega ta plošča – vsaj v kosih z večjim številom glasbenikov – še najmanj pripada dvojici Coxon in Wales, saj sta tam oba predvsem dva med drugimi členi v kolektivni igri. Tako se na primer ponavljajoči kitarski akord ter nekateri elektronski šumi raztezajo v prostorju Track Four, ki ga polni igra drugih glasbenikov, ki jo ponavadi prepiha Leo Smith, slednjemu pa v kosu Quintet v družbi z Evanom Parkerjem v ozadju tipajoče orgle mestoma dajejo bluesovski poudarek. V kosu Inlet je početje šestih glasbenikov povsem usmerjeno v male zvočne odtenke in medsebojno odzivanje na robu zvočne meditacije Evana Parkerja, ki pa se v kosu Track Two umakne za klavir in zgolj s počasnim nizanjem akordov zopet v ospredje spusti bolj bluesovsko igranje Smitha. Zgodba je povsem drugačna tam, kjer skupaj ob dvojcu Coxon in Wales nastopita le eden ali oba pihalca, na primer v kosih Lata, Track One ali že kar psihedeličnem sklepnem Autumn; tu se struktura in harmonija v sicer nekoliko odtujeni maniri dopolnjujeta v atmosferičnem poudarku omenjenih pesmi.

The Sweetness of the Water je tako le delno plošča Spring Heel Jack – a denimo, da omenjena dvojica, če že nikakor ne vleče vseh niti v razvoju muzike, iz ozadja že z izborom določa izhodišča posameznih kosov, ki se nato razvijajo v precej različne smeri. V celoti tako plošča še zdaleč ni kaka enovita pripoved – tiste bolj psihedelične in harmonizirane kose bi na prvi posluh lahko celo mirno izpustili, saj je dodatno oblikovanje in dramatiziranje celote v tukajšnjem primeru popolnoma odveč. A saj podpisani tukaj tudi ni čisto prepričan, če je bil to namen podpisanih na ovitku posnetka. Vtis ob poslušanju celote je namreč še vedno nekje med počasnim barvanjem in zapeljevanjem, ki z zgodbo najprej pritegne nič hudega sluteče uho, in nekakšnim kroženjem čudne lepote, ki omenjeno uho spelje v popolnoma nepredvidene smeri.

Aleš Rojc