THIEVERY CORPORATION

The Cosmic Game

Eighteenth Street Lounge, 2005

Eric Hilton in Rob Garza sta nase prvič opozorila leta 1998, ko sta izdala Sounds From The Thievery Hi-Fi, album, ki je bil (paradoksno) eden temeljev nove, razvijajoče se zvrsti, ki bi jo lahko označili kot kompilacijski lounge. V bistvu je ta glasba lahko poslušljiva, takoj pride v uho in vsebuje nekakšne world music vplive; v glasbi Thievery Corporation so ti vplivi predvsem dub, azijske »vibracije« (asian vibes) in delno popularne glasbe Latinske Amerike. Prav na koncu devetdesetih let so začele nastajati najrazličnejše kompilacije s tovrstno glasbo, ki so se množile z neverjetno hitrostjo in ustvarjale lastno infrastrukturo, jasno estetiko in, skoraj bi lahko rekli, zvrst (v prodajalnah imajo take plošče lasten oddelek, kot na primer pop, rap). Tako kot vsak potrošniški trend je tudi ta šel krepko čez meje okusnega, to je najbolj neposredno vidno v oblikovanju in včasih že prav smešnih naslovih teh kompilacijskih plošč. Med ustvarjalci, ki se najpogosteje znajdejo na teh albumih, sta prav Thievery Corporation.

Po uspehu in nedvomni svežini, ki jo je prinesel prvi album, sta Rob in Eric izdala dve plošči, The Mirror Conspiracy in The Richest Man in Babylon, na katerih je že bilo čutiti pritisk glasbene industrije. Za The Cosmic Game bi lahko rekli, da je predvsem komercialni izdelek. Na prvem mestu bode v oči število gostujočih pevcev. Če je bil prvi album pretežno instrumentalen, so bile plošče, ki so sledile, vse bolj vokalne; The Cosmic Game je že skoraj popolnoma vokalni album. Glasba brez vokalov se seveda težje prodaja in kljub nesporni kredibilnosti, ki jo premorejo pevci na tej plošči, se vseeno ne moremo znebiti občutka, da so tu z jasnim namenom.

Na spletni strani washingtonske založbe Eighteenth Street Lounge, ki je v lasti Erica in Roba, so obljubljali, da bo novi album zvenel drugače. Drugače od prejšnjih. To so zapisali verjetno zato, ker je glasba Thievery Corporation v resnici postala predvidljiva, monotona. Pa je The Cosmic Game res kaj novega? Niti ne. Eric in Rob se še zmeraj zanašata na enake produkcijske tehnike in enak zvok, ki jima je prinesel uspeh. Basovske linije še zmeraj izvirajo predvsem iz tradicije duba, tako kot tudi efekti. Prevladujejo razni zamiki (delay), ki dajejo glasbi prostorskost. Ritmi so večinoma programirani v počasnem tempu. Na njih Rob in Eric pogosto dodajata zanke v živo odigranih tolkal. Na to, da se njun zvok ni pretirano spremenil, pa vplivajo predvsem instrumentalne linije, ki so po barvi in po aranžmajih popolnoma v skladu s tradicijo starejših izdelkov. Prevladuje topel zvok električnih klavirjev, na plošči je obvezno vsaj en »azijsko« obarvan komad s sitarjem (Satyam Shivam Sundaram).

The Cosmic Game je produkcijsko dodelana plošča. Dejstvo je, da Eric in Rob obvladata svoje delo in da sta v že skoraj kaotično ponudbo sodobne elektronike prinesla zvok, ki je jasno prepoznaven in značilen. Vendar se od tega specifičnega zvoka ne znata distancirati, tudi takrat, kadar se hočeta. Tako je njuna zadnja plošča sicer sklenjen, izjemno poslušljiv album, ki mu ni iz produkcijske plati kaj oporekati, še zdaleč pa ni to, kar obljublja kar nekaj naslovov na plošči (Warning Shots, Revolution Solution, Wires and Watchtowers) – revolucionaren.

Borka