STEVE WYNN

Fluorescent

Enemy Records, 2004

Steve Wynn je glasbene kritike že leta 1982 prepričal s samosvojo vizijo novorockovske glasbe, ko je s skupino The Dream Syndicate posnel odlično ploščo The Days Of Wine And Roses. Z eklektičnim in neobremenjenim nadgrajevanjem tradicije poetičnega rocka z Zahodne obale je narekoval glasbeno usmeritev številnih glasbenikov in bil ob skupini R.E.M. eden ključnih predstavnikov tako imenovane renesanse rocka v zgodnjih osemdesetih letih. Zahvaljujoč agilnim promoterjem smo Wynna večkrat slišali tudi pri nas, zato posebna predstavitev ni potrebna.

Pozornemu ljubitelju ameriškega rocka se ob poslušanju Wynnove tretje solistične plošče z naslovom Fluorescent (posnel jo je v nekem majhnem kalifornijskem studiu) porajajo še bolj očitne navezave na stvaritve nekaterih pomembnih glasbenikov. Če smo glasbo z Wynnovega solističnega prvenca Kerosine Man (1990) lahko slišali kot neposredno nadaljevanje glasbenega izročila skupine Dream Syndicate (tega bi lahko imeli za nebrzdan mladostniški rock s koreninami v zvoku skupine Television s plošče Adventure), je bila Wynnova druga plošča Dazzling Display (1992) korak k zrelejši zvočni podobi. Všečne skladbe so bile v bolj lahkotnem tempu, občuteno aranžirane, veliko je bilo akustičnih glasbil in spremljevalnih glasov. Wynn je končno stopil na pot svojega velikega vzornika Vana Morrisona; krikom »irskega leva« pa sledi tudi na novem albumu. Poslušanje najintimnejše glasbenikove plošče se namreč zdi kot prebiranje zbledelih strani zgodovine rocka.

Junaki Wynnovih pesmi so kot zasanjani popotniki skozi velemestno puščavo, ki smo jih pred več kot tridesetimi leti »srečali« na ploščah White Light Gena Clarka in Transformer Louja Reeda. Wynnu sta pri snemanju poleg ustaljene ekipe pomagala še orgličar John Wesley Harding in kultna pevka progresivnega countryja Victoria Williams, zato slogovna širina glasbe ne preseneča. Wynnov akustični svet prinaša nekaj prav presenetljivih pesmi, in ta glasba, v izvirniku posneta leta 1994, v resnici pomeni nekakšen odmik od sicer zelo izrazito elektrificiranih plošč tega pevca.

Jane Weber