MARILYN CRISPELL, TRIO IN DUO

Cankarjev dom, Ljubljana, 14. in 15. 1. 2005

Že začetek letošnjega zelo mikavno koncipiranega abonmaja Cankarjev jazz je ponujal posebno poslastico, dvojni koncert, natančneje dva (ločena) koncerta prve dame avantgardnega klavirja Marilyn Crispell, in sicer v triu in duu. Sprva so celo napovedali še tretji, solistični koncert, ki naj bi bil v Mariboru, a od tega nastopa, ki bi po pričakovanju poznavalcev okronal njeno tokratno slovensko gostovanje in je bil, po mojih izkušnjah iz pogovorov z ljubitelji sodeč, najbolj pričakovan, žal ni bilo nič. Zanalašč pa ga omenjam, kajti po dveh slišanih koncertih je vendarle ostal občutek, da je nekaj (u)manjkalo. Igranje Crispellove v vsaki od dveh zasedb je imelo namreč svoje specifične zastavke, »funkcije«, ki pa ji niso v popolnosti omogočile, da do konca razvije svoj prepoznaven glas.

Čeprav je večina medijev trojico Marilyn Crispell, Barry Guy in Paul Lytton napovedovala kot njen »standardni trio« (še en »dosežek« šentflorjanskega copy-paste žurnalizma), je seveda šlo za projekt Barryja Guya. Ta neverjetni kontrabasist je tokrat blestel še bolj kot na zadnjih solističnih in duo nastopih na ljubljanskem jazzovskem festivalu, in velikokrat je tako zablestel, da je hočeš nočeš druga dva člana potisnil v ozadje. Uporabljal je različne tehnične prijeme od agresivnega godenja z lokom in udarnih atak do presunljivih glissandov, s katerimi je dosegal prav tako raznoliko paleto zvočenja. In čeprav je le redkokdaj popolnoma prevzel glavno besedo, sta bili njegova prezenca in izvedba tako močni, da si dobršen del koncerta res imel občutek, da igra solo. Zaradi tega je bilo igranje Crispellove (pa tudi Lyttona, ki je neopazno in nonšalantno skrbel za ritmične prekucije) bolj usmerjeno na dodajanje (bolj ritmičnih kot melodičnih) odtenkov ter na podpiranje nosilne, neukročene in gibke basovske linije. Le nekajkrat je imela priložnost močneje opozoriti na svojo navzočnost, še zlasti v interpretaciji eterične skladbe Annette Peacock Nothing Ever Was, Anyway, v kateri je razkazala svojo ospljivo zmožnost, da iz klavirja izvabi pretanjene zvoke na težko določljivi meji med skrajno tihimi in skorajda neslišnimi.

Po odličnem nastopu tria, katerega koncept pa vendarle Crispellovi ni dovoljeval večje izpostavljenosti in si ga bomo zapomnili po izvrstnem Barryju Guyu, je naslednji dan pianistka zaigrala v duu z dansko saksofonistko Lotte Anker. Ta zasedba je obema glasbenicama omogočala več svobode in proste roke pri raziskovanju, iskanju sozvočja dveh glasbil. V prvem delu nastopa je kazalo, da se nista ravno ujeli, da velikokrat igrata vsaka zase in da ne poslušata preveč pozorno, kaj druga počne. Glasbeno sta se mnogokrat znašli v izzivalnem in zahtevnem področju mikrotonalnosti, v katerem pa se Ankerjeva še išče. Drugi del koncerta je vendarle prinesel več sproščenosti in domišljije; glasbenici sta odigrali niz sunkovitih komadov z opazno vodilno vlogo Crispellove, ki si ji dala duška v nizanju glasnih grozdov, v hitrem menjavanju tempa in načina igre, v bliskovitih prepletih harmonije in disharmonije. Pa vendarle je bilo tega nekako premalo in nisem se mogel znebiti občutka, da ji taka oblika dua ne leži preveč. Z dveh koncertov smo torej odnesli kar nekaj dobrih in manj dobrih vtisov, za popolno sliko o pomenu Crispellove pa bi jo vsekakor morali slišati še solistično (kot pred leti na Mestu žensk) ali pa z njenim res standardnim triom (bil bi že čas!), s katerim snema za ECM.

Mario Batelić