VASKO ATANASOVSKI ADRABESA ENSEMBLE

Jazzinty abonma 2005, LokalPatriot, Novo mesto, 20. 1. 2005

BOILERS ALL STARS

Jazzinty abonma, Kulturni center Janez Trdina, Novo mesto, 17. 2. 2005

Novomeški zavod LokalPatriot v sodelovanju s Kulturnim centrom Janez Trdina drugo leto zapored streže z nizom koncertov abonmaja Jazzinty. Po lanskem dokaj uspešnem in glede na razmere zadovoljivo obiskanem začetnem koncertnem ciklu, izvedenem na različnih lokacijah, letos prinaša sedem večerov z obsežnejše zasnovanim programom, ki posega izven slovenskih meja. Nastopi se bodo zvrstili v času od januarja do konca poletnih počitnic, kot prvi je abonma začel mariborski saksofonist in flavtist Vasko Atanasovski, nastopil je v zasedbi Adrabesa, pravzaprav ob spremljavi njenih članov, obeh Italijanov, harmonikarja Simoneja Zanchinija in kontrabasista Roberta Bartolija, ki je redni sodelavec Atanasovskega. Ritmični del zasedbe je dopolnjeval izvirni zagrebški bobnar in tolkalec Krunoslav Levačić.

Povod za nastop je dal novi Vaskov izdelek, že leta 2003 z zasedbo Adrabesa posneti album Tanatos Eros, poleg predlani izdane plošče Suite de passion v izvedbi tria Atanasovski-Berden-Bartoli že druga izdaja za novomeško založbo Goga.

Zasedba je v dobri uri in pol predstavila osem skladb z zadnje plošče, vse so delo Atanasovskega, ki je poleg po altovskem in sopranskem saksofonu pogosto posegal po flavti. Ta večer predstavljena glasba se močno navezuje na avtorjevo glasbo preteklih let, prevladuje njena usmeritev v etno jazz, s tokrat še bolj izrazitimi motivi Balkana in vzhodne Evrope, z melodiko in ritmiko vred. Atanasovski je v eni izmed skladb povsem uspešno posegel celo v zakladnico vzhodnoevropske židovske tradicije.

Zasedba je delovala zelo utečeno in ponovno navdušila, četudi so nam glasbeniki in njihovo delo že kar dobro znani. Recimo Zanchinija poznamo po sodelovanju s Tamaro Obrovac in Levačića po vseh njegovih izvrstnih nastopih ter po domislic in presenečenj polnem ritmično bogatem barvanju zasedb, s katerimi sodeluje. Poleg dobrega ujemanja so nastop označevali tudi številni solistični vložki, pobudo je pogosto prevzemal akordeonist, z zanj značilnimi prekrasnimi tercami, ki jih je izvajal zgolj ob spremljavi lastnega žvižganja ali v sodelovanju z Atanasovskim. Glasbo je izrazito bogatil s sredozemsko lagodnostjo ter z virtuoznim obvladovanjem glasbila, pogosto jo je dopolnjeval z raznimi zvoki, od plastičnih vrečk do piščali na poteg, zvoncev in priložnostnih tolkal. Med njegovim izvajanjem smo večkrat zasledili glasbene citate standardov, lasten zvok je še dodatno, vendar le za spoznanje, obdeloval z elektronskim pripomočkom. Levačić, ki je že takoj ob prihodu na oder poskrbel za šaljivi skeč s telefonom, je sedel ob zanj značilno prirejenem bobnarskem kompletu, pogosto udarjal le z dlanmi in prispeval več mojstrskih solov. S kontrabasom je navdušil tudi Bartoli. Lahko bi dejali, da je Vasko Atanasovski tokrat nastopil v zasedbi, ki je njegovo glasbo predstavila povsem suvereno, jo mestoma dodatno nadgradila z obilno mero improvizacije ter na koncu, ob ponovnem prihodu na oder, dodala še del, ki je zrasel na Zanchinijevi improvizaciji standarda I've Got Rhythm.

Drugi večer novomeškega abonmaja Jazzinty je na oder pripeljal skupino iz sosednje Hrvaške, Boilers All Stars, razširjeno zasedbo, s katero trenutno nastopa od leta 1994 delujoči mednarodno priznani kvartet. Nespremenjeno jedro sestavljajo Davor Križić s trobento in krilovko, pianist Matija Dedić, kontrabasist Mladen Baraković in bobnar ter vsestranski animator Krunoslav Levačić, vsi štirje znanci slovenskih odrov. Osnovnemu kvartetu so pridruženi vodilni hrvaški mlajši jazzovski ustvarjalci: Miro Kadoić, alto saksofon in flavta, Saše Nestorovića tokrat ni bilo in ga je zamenjeval slovenski tenor saksofonist Klemen Kotar, potem Damir Horvat, bariton saksofon, Ante Gelo, kitara, in Hrvoje Rupčić, tolkala.

Nonet je izvajal v glavnem glasbo, ki jo prinaša zadnja plošča That's It, leta 2003 izdana za hrvaški Cantus, skladbe članov zasedbe, Križića, Kadoića, Dedića in Gela, in dve temi Milesa Davisa, Seven Steps To Heaven, ki so jo tokrat naslovili Seven Steps To Hell, in v prvem dodatku še Milestones. Pri zadnjem dodatku je na oder prišel le osnovni kvartet in dodal še dinamično izvedeno temo Matije Dedića, Last Exit.

Že osnovni kvartet Boilers tvorijo izvrstni solisti, vsi so bili na hrvaškem počaščeni z nazivom jazz glasbenika leta, Matija Dedić celo večkrat, in jasno je, da je vsako temo nadgrajeval niz solo izletov in odlikovala medigra solistov. Zasedba je zvenela polno, povsem uigrano, poleg izvirnih članov sta izstopala Miro Kadoić, ki je bil v skupni zvočni sliki nekam tih in včasih skoraj nerazločen, ter Hrvoje Rupčić, čigar prisotnost in izvor – Cubismo, sta poleg Križića verjetno vplivala na glasbeno osnovo, ki je bila naslonjena na latinske ritme. Glasba sama je bila bolj ali manj usmerjena sredinsko v preigravanje raznih bopovskih različic, to je glede na sodoben pristop osnovnega kvarteta Boilers korak nazaj. Če je ne bi izvajali izvrstni glasbeniki, bi jo lahko imeli za nostalgično obujanje spominov na glasbo katere izmed razširjenih zasedb pokojnega Dizzyja Gillespija, Dream Band ali podobno.

Za nekaj vrhuncev večera je poskrbel Krunoslav Levačić, zabaval publiko v njemu lastni maniri, sicer se je vsa ritmična sekcija s pianistom vred vidno zabavala in odlično sodelovala, vendar je prišel pravi višek na koncu, ko je na oder stopil le kvartet. Skupaj torej dobra poldruga ura sicer solidno odigrane glasbe, kakšnih preskokov energije pa tokrat nismo bili deležni.

Rasto Božič