DIZU PLAATJIES IBUYAMBO ENSEMBLE

Glasbe Sveta '05, Cankarjev dom, Ljubljana, 22. 1. 2005

Lepo je že na prvem koncertu abonmaja, ki je upihnil komaj prvo svečko, videti tako polno zasedbo občinstva – tako po številu kot po raznolikih »profilih«. Najbrž je bil izbor nastopa južnoafriške skupine Ibuyambo, kot prvega v seriji zvočnih popotovanj po svetu, pravšnji za prikaz popolnoma drugačnih glasbenih tradicij dveh skrajnih koncev afriške celine, ki zaznamujeta tudi začetek in konec letošnjega abonmaja. Pred nami se je namreč odvila južnoafriška izkušnja, kakršnih z dosedanjimi glasbenimi gosti s tega konca afriške celine do sedaj še nismo bili vajeni. Četudi skupina deluje v capetownskem townshipu Langa, nas je njihova glasba ponesla po ruralnih pokrajinah južnih in vzhodnih predelov podsaharske Afrike.

Glede na koncept albuma skupine oziroma projekt vodje Dizuja Plaatjiesa je bila pred dogodkom prisotna rahla bojazen, da bo tako različna zbirka glasbenih izročil enostavno prevelik zalogaj za tekoč in odprt pristop v izvedbi. Strahovi so se razblinili že takoj ob uvodnih skladbah. Od samega začetka naprej smo namreč lahko ves čas občudovali usklajeni multiinstrumentalni kvintet. Ob zelo dobrem ozvočenju so nam predstavili izključno samo akustična glasbila, poleg tega pa je kostumografski nastop občasno postregel še z zanimivimi plesnimi vložki.

Prvi del koncerta je potekal nekoliko bolj umirjeno. Že prva skladba je nakazala, da so Ibuyambo pripravili ne samo geografsko, temveč tudi časovno potovanje po omenjenih predelih Afrike. Tako smo bili deležni igranja tudi na nekatera glasbila, ki se zelo redko pojavijo ob nastopih afriških skupin v Evropi, kot so bili na primer antilopji rogovi kudu, mozambiške trstenke, dve vrsti palčnih klavirjev, različno uglašene marimbe in še bi se dalo naštevati. Morda eno bolj nenavadnih glasbil, ki pa nam je v praktično identični obliki znano z nastopov nekaterih brazilskih skupin iz Bahie, je bil enostrunski lok z resonančno bučko, uhadi. Ta prednik berimbaua izhaja iz glasbene zapuščine danes skoraj izginulega ljudstva San, ki je nekdaj živelo na celotnem ozemlju južne in v delu vzhodne Afrike. Ravno od njih je jezik ljudstva Xhosa, v katerem so prepevali člani skupine, prevzel Evropejcem povsem nedoumljivo tleskanje. Zlasti z nežnim petjem in kasnejšim poigravanjem s »tleskajočim afriškim rapom« je očarala mlada Lungiswa Plaatjies.

Celotno sliko nastopa je nekoliko pokvarila edino nenadna pavza, a na srečo skupina v drugi polovici koncerta ni potrebovala časa za »ogrevanje«. Sploh se je zdel drugi del še mnogo bolj sproščen in razigran. Večji poudarek tega dela nastopa je bil na tolkalih – vezni člen je bila zlasti igriva ritmika treh marimb, poleg njih pa so se občasno pojavili še bobni, mbire, nekaj skladb je bilo izvedenih a capélla.

Koncert se je končal še z dvema podaljškoma. Čeprav je bil odziv občinstva zelo dober, pa se dogodek kljub občasnemu spodbujanju z odra ni razvil tudi v »afrožur« z množičnim plesom pod odrom. Glede na »klasični« sedeči ambient dvorane in na prevladujoč koncept koncerta pa po tem najbrž res ni bilo večje potrebe. Poslušali smo namreč na novo aranžirane tradicionalne napeve mnogih podsaharskih kulturnih sredin, ki so delovali sveže, vitalno in dobro povezani ter ne nujno namenjeni izključno zabavi. Nedvomno lahko govorimo o pogumnem in tveganem konceptu združevanja tolikšnih različnih godb, ki pa je odlično uspel. Ibuyambo ali neke vrste afriška renesansa je kot naslov skupine ali projekta prav gotovo upravičen – s trdno zakoreninjenostjo v sedanjosti ter z globokimi navdihi preteklosti, vse spravljeno v izredno suvereno avtorsko izvedbo tradicionalnih glasb. Vodja skupine in njen aranžer, Dizu Plaatjies, je brez dvoma človek z vizijo in dejanskim uresničevanjem ideje o enotnosti Afrike na svoj lasten način. Zato ni čudno, da je enako dobro sprejet v lastni domovini pri prebivalcih različne polti kot tudi na gostovanjih na tujem.

Te vrline koncerta lahko sklenemo z mislimi legende in »starega modreca«, Alija Farke Touréja, ki je ob neki priložnosti dejal, da se afriška glasba v napadu globalizacije lahko obdrži le, če ostane povezana s tradicijo, ta pa je ruralna. Najbolj vztrajnim poslušalcem se je obrestoval tudi obisk bližnjega kluba, kjer se je po »uradnem« koncertu razvil še bolj sproščeni neuradni del z obilico zabave. Obisk in odziv publike sta na koncertu dokazala in potrdila, da je bila uvedba abonmaja svetovnih glasb resnično potrebna, hkrati pa sta že nakazala njegovo uveljavitev.

Janez Pirc