FENNESZ

Teatro Miela, Trst, 27. 1. 2005

Avstrijski ambientalist Fennesz, ki samosvoje združuje noise in melodiko z elektronsko procesiranimi zvoki laptopa in z električno kitaro, je po nastopu pred poldrugim letom na tolminskem kreativnem taboru Sajeta nastopil v Teatru Miela, eni redkih stavb v Trstu, ki jo še krasi slovenski napis (Dom Pristaniški Delavcev!), in kraju, kjer se koncerti začenjajo pozno; nastop je od napovedane pol enajste zamudil skoraj za uro.

Po triletnem ustvarjalnem premoru, v katerem je sicer nastopal in tudi sodeloval pri različnih projektih drugih avtorjev, je predstavil četrti studijski izdelek Venice, izdan pri angleški založbi Touch music.

Ob koncu Tržaškega filmskega festivala je tedensko festivalsko dogajanje zaokrožil z glasbenim in vizualnim nastopom, ki je bil za tovrstni dogodek več kot primeren, saj je Fenneszov koncert spremljala projekcija sosledja podob, ki so prej umetniški film kot zgolj vizualije – računalniško ustvarjene, ponavljajoče se podobe, ki bolj ali manj skladno z glasbo skačejo pred očmi in nam jih »nadobudni« elektronski glasbeniki na naše ogorčenje vse prepogosto ponujajo; te delujejo zgolj kot mašilo, ki prikriva zvočne pomanjkljivosti. V Mieli smo bili priča nasprotnemu: posrečenemu dopolnjevanju zvoka in slike.

Avtor filma, Jon Wozencroft, sicer pisec, oblikovalec, programer in vsestranski vizualni umetnik, ki je ustvaril tudi ovitek za album Venice, je ustvaril čudovito gibanje podob, ki jih je navdihnila Fenneszova glasbena predloga. Površina vode in svetlobni odsevi na njej, oddaljeni in bližnji kadri pretakanja, odtekanja, kapljanja, razprševanja, valovanja vode, neposredna asociacija na harmonijo, melodiko, prosojnost in globino, ter hrup, vrtinčenje in moč deroče vode, ki je na poslušalčeve čute delovala dvojno – z glasbo in s sliko. Žive podobe spreminjajoče se vode v vseh možnih oblikah in pojavnostih v različnih barvnih odtenkih, z raznoterimi teksturami so glasbi dodale jasno dodelano noto – dojemanje narave in poglabljanje vanjo. Fennesz je z uro in pol dolgim glasbenim repertoarjem nedvomno presenetil, saj je vsaka nova zvočna slika prinesla nova občutenja – enako kot val ni enak drugemu. S kitarsko uverturo, ki je vzbudila prve občutke zlivanja in valovanja, je prek raztresenih hrupnih koščkov pozorno uvajal računalniške psihedelične zvočne enote, iz katerih se je znova razvijalo povsem novo, stopnjujoče se neskladje zvokov, ki so z intenzivnostjo in glasnostjo pognali nekatere obiskovalce iz dvorane. V porajajočih se slikah se je izrazitost hrupa prelevila mikrozvočje, zavito v tančice, ki jih je glasbenik plast za plastjo spretno in prefinjeno odstiral. Sledila so komaj slišna obdobja, ki so znova zajadrala v polnost kitare. V krajšem podaljšku je z nekaj starejšimi kosi dokazal bogato glasbeno sporočilnost tudi brez gibljivega ozadja.

Fennezsa bi lahko umestili med konceptualne eksperimentatorje na laptopu in med kitarske izvedence, a vendar je njegovo iskanje skupnih točk med hrupom in melodiko dovolj specifično in svojevrstno, da velja za enega vodilnih avtorjev v tem polju, prepričljiv nastop pa je dovolj jasen dokaz za to. Suvereno upravlja z zvoki, obvladuje senzitivnost, organskost in introspektivnost glasbe, ki jo z dvodelnim instrumentarijem zliva v celoto, ki je zelo daleč od klišejske predvidljivosti.

HelenaB