JEFFREY EVANS, BASSHOLES

Orto klub, Ljubljana, 16. 2. 2005

Tokrat smo bili v prvem delu koncerta deležni lekcije iz zgodovine korenin rokenrola, v drugem pa garažne thrash verzije bluesa. Za oboje na naših koncertnih odrih ni prav veliko priložnosti, o izjemnosti dogodka pa je pričalo tudi nekaj redkih osivelih glav, ki jih na koncertih v Orto baru praviloma ne srečujemo.

Uvodoma je za preigravanje različnih starih ameriških glasbenih slogov poskrbel beli bradati gospod v pristni južnjaški opravi, Jeffrey Evans. Dobro razpoložen, duhovit in dovzeten za komentarje iz publike, oborožen z bogatim kitarskim znanjem in prav tem glasbilom je poleg nekaj lastnih skladb odigral malo morje priredb in vsako od njih tudi napovedal. Kot da bi hotel še posebej poudariti svoje spoštovanje do zgodovine in ga poskušal obuditi tudi med publiko. Ob priredbi Jimmyja Reeda, ki jo je napovedal kot psihedelični blues, je svoje efekte odvil, kar se je dalo, za tem pa je spretno krmaril med slogovno zelo različnimi priredbami Alexa Chiltona, Louisa Collinsa,Roya Orbinsona, Gena Vincenta, Charileja Feathersa, Doca Watsona, Johnnyja Casha in še koga. Proti koncu nastopa je potožil, da mora to muziko igrati v punkrockovskih klubih, za to se gre nedvomno zahvaliti glavnemu nastopajočemu večera, bendu Bassholes. Vsekakor si je lažje predstavljati Evansa v punkrockovskih klubih kot Bassholes v kakem baru, kjer bi Don Howland na kitari in Lamont Bim Thomas za bobni verjetno naletela na manj razumevanja za precej hrupno godbo. Duo je iz desetletne zgodovine zaigral tako starejše komade kot tiste z najnovejše plošče, ki nosi naslov Bassholes, ter nekaj priredb. Njuna godba je navdihnjena z bluesom, a prestavljena v (za ta slog) trd ritmičen in hrupen kitarski kontekst, ki obrodi precej rudimentarno godbo. Komade sta fanta izbirala kar sproti in pri tem pozabila na čas, tako da sta vztrajala tako dolgo, da je njuno početje zazvenelo enolično in publiko rahlo zdolgočasilo.

Viva